Pri odločitvi, da so v obravnavanem primeru pogoji iz prodajne pogodbe bistveno enaki pogojem iz ponudbe, ki je bila dana tožniku kot predkupnemu upravičencu, sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo.

Razlaga oz. uporaba zakona (ZDPN-2), po kateri je za obdavčitev dovolj dosežena posredna korist pridobitelja nepremičnine, po presoji sodišča v zakonskem besedilu nima zadostne opore, temveč zahteva širitev pomena tistega, kar je zapisano. To pa za davčni predpis ni dopustno, saj mora, v skladu z načelom določnosti, iz zakona jasno izhajati, kdaj so izpolnjeni pogoji za obdavčitev. Kar za primer naknadnih vplačil pomeni, da bi morala biti zaradi specifičnosti koristi, ki se z njimi (lahko) dosežejo, njihova obdavčitev izrecno predpisana in da zato razlogom davčnih organov, po katerih za obdavčitev zadošča obstoječe zakonsko besedilo, po presoji sodišča ni mogoče slediti.

Z davčnega vidika je pri presoji, ali so bili odhodki potrebni za pridobitev prihodkov, odločilno, da gre za odhodke, ki so po namenu poslovanja usmerjeni v ustvarjanje prihodkov gospodarske družbe, pri tem pa se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej da iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov te pravne osebe. Okoliščine, da gre za odhodke, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, odhodke, ki imajo značaj privatnosti, ali odhodke, ki niso skladni z običajno poslovno prakso, je torej treba vrednotiti kot vidike, ki lahko kažejo na to, da določeni odhodki v navedenem smislu niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, kar pa je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.

Poleg možnosti dokazovanja z verodostojnimi listinami…

Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o (ne)izločitvi uradne osebe pa ne sodi med navedene sklepe in zato ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu.

Davčni organ se je pri svoji presoji pravnega vprašanja, v katero tarifno številko KN se uvršča obravnavano vozilo, v celoti oprl na mnenje Oddelka za TARIC. Tožnik je temu mnenju ugovarjal, in sicer je dal nanj številne argumentirane pripombe, pri čemer se je tudi skliceval na predlagane oziroma predložene dokaze (ogled vozila in listinske dokaze ter predložene barvne fotografije vozila). Davčni organ je tožnikov ugovor pavšalno zavrnil z ugotovitvijo, da navedbe tožnika iz ugovora in predložena dokazila ne predstavljajo ničesar novega, kar posredovana informacija pristojnega organa za uvrstitev blaga v KN ne vsebuje.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe finančnega organa niso razvidni nobeni zaključki glede ugotovljenega dejanskega stanja, saj finančni organ zgolj navaja, katere priloge je tožnik dostavil z vlogo. Obrazložitev finančnega organa ne ustreza standardom obrazložitve po 214. členu ZUP, saj ni razvidno niti dejansko stanje niti niso razvidni odločujoči razlogi za zavrnitev tožnikove vloge.

Nepravilne navedbe datuma in s tem nastopa izvršljivosti zadevnega izvršilnega naslova v konkretnem primeru ni mogoče šteti za očitno pomoto, ki jo lahko organ vsak čas popravi, temveč za nepravilnost, ki narekuje drugačen izrek in s tem spremembo izpodbijanega sklepa.