Odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil drug davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan. Tako izrek odločbe iz davčnega inšpekcijskega postopka v tej zadevi nima neposrednega vpliva na končno odmero davčne obveznosti tožniku.

Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-26/20-9 z dne 29. 9. 2022 odločilo tudi, da do odprave ugotovljenega neskladja veljajo za obdavčitev izplačila odškodnine za vse pravno priznane oblike nepremoženjske škode enaka pravila, kot veljajo za obdavčitev odškodnin, opredeljenih v 5. točki 27. člena ZDoh-2.

Glede na povezanost in skupno lastništvo obeh družb sodišče pritrjuje oceni davčnega organa, da je tožnik vedel, da italijanski kupec ne poroča o pridobitvah blaga in da DDV ni plačal.

Navedeni razlogi zadostujejo za zavrnitev pravice do oprostitve DDV.

Pravilno je stališče toženke, da je rok, določen v 331. členu v povezavi z določbo 326. člena ZDavP-2 materialen in s tem prekluziven, zaradi česar ima zamuda navedenega roka za posledico izgubo pravice. Gre za rok, v katerem lahko stranka (davčni zavezanec) uveljavlja (zakonsko) določeno upravičenje in ga ni mogoče podaljšati. Po preteku tega, zakonsko določenega roka pravica do uveljavljanja upravičenja, ki jo daje zakon, ugasne. Za primere samoprijave davčni zakon načina uveljavljanja odloga ugotavljanja davčne obveznosti ter roka za priglasitev ne ureja drugače, kar pomeni, da velja citirana zakonska ureditev tudi za odločanje v konkretnem primeru.

Dokazilo o lastništvu nepremičnine darovalke, ki ga je davčni organ zahteval od tožnika, po navedenem ne predstavlja obvezne sestavine napovedi za odmero davka na darilo, brez katere te ne bi bilo mogoče vsebinsko obravnavati. To pomeni, da organ iz razlogov, ki jih navaja v izpodbijanem sklepu, tožnikove vloge ni bil upravičen zavreči, kot se pravilno opozarja v tožbi.