Vrednost kapitala ob odsvojitvi, razvidna iz prodajnih pogodb, ni ustrezala vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve. Na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDoh-2 se v takšnem primeru za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi. Navedena določba ZDoh-2 predstavlja pravno podlago za določitev vrednosti kapitala ob odsvojitvi, ki se upošteva v postopku odmere davka od dobička iz kapitala. V obravnavanem primeru pa davčni organ primerljive tržne cene kapitala ob odsvojitvi ni ugotavljal, kot to izhaja iz določbe 99. člena ZDoh-2, pa bi jo moral, s čimer je napačno uporabil materialno pravo.

Za zastaranje pravice do izterjave NUSZ se uporabljajo določbe ZDavP, ZDavP-1 in ZDavP-2. Zastaranje pravice do izterjave davka urejata določbi 125. člena in 126. člena ZDavP-2.

Davčni organ je pravilno pri svoji odmeri izhajal iz tržnih vrednosti primerljivih nepremičnin v času pridobitve in sam ugotovil tržno vrednost predmetnih nepremičnin v času pridobitve.

Sodišče druge stopnje je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena bruto ali neto plača. Tako kot delovno in socialno sodišče v delovnem sporu, je odločilo, da za tožnika potem, ko se je prezaposlil k slovenskemu delodajalcu, ni več veljal aneks. Zato je opravilo pritožbeno obravnavo, postavilo izvedenca in mu naložilo, naj opravi nov izračun prikrajšanja. Posledično je pritožbi toženke delno ugodilo in znižalo ugotovljeni znesek terjatve tožnika na 38.357,92 EUR. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za obračun prispevkov in zahtevek za ugotovitev višje terjatve. Obrazložilo je, da pri prisojeni odškodnini tožencu ni treba plačati prispevkov ter dodalo, da po novejši sodni praksi sodišča tudi ne odločajo o davčni obveznosti v izreku.

Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije, ker tožnik ni izkazal pogojev po 367.a členu ZPP.

Ugotovitev davčnega organa, da tožnik v postopku in tudi v pripombah na zapisnik ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi lahko prišlo do spremembe obdavčitve, predstavlja po mnenju sodišča vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšna splošna vnaprejšnja dokazna ocena po mnenju sodišča nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopustni razlog za zavrnitev predlaganega dokaza.