Po podatkih, ki jih je davčni organ prejel od pristojnih organov (340. člen ZDavP-2), je bil tožnik po stanju na dan 30. 6. 2019 lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč, za katera mu je bil pripisan katastrski dohodek v višini 149.27 EUR. V letu 2019 je tožnik od Agencije RS za kmetijske trge prejel tudi subvencijo v višini 355,75 EUR, ki se v skladu s 70. členom ZDoh-2 šteje za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.

Tožnik je imel prijavljeno stalno prebivališče na naslovu D. v stanovanju št. 1, kjer sta imela stalno prebivališče prijavljeno tudi B. B. in C. C. Tako so bili tožnik, tožnikova žena B. B. in sin C. C. na podlagi uradnih evidenc člani dveh gospodinjstev, evidentiranih na istem naslovu, ki so bili 30. 6. 2017 po predpisih o prijavi prebivališča stalno prijavljeni na istem naslovu in niso bili najeta delovna sila.

Sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika, je v delu sklepa, kjer je dolžniku DD naloženo, da plača denarni znesek davčnemu organu, upravni akt, ki ima neposreden učinek na obveznosti dolžnika DD, zaradi česar je potrebno dovoliti, poleg rednega pravnega sredstva po drugem odstavku 174. člena ZDavP-2, tudi izredno pravno sredstvo obnove.

Kolikor bi želel davčni organ pravilno zaključiti, da tožnik s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic izvaja pridobitno dejavnost, bi moral ugotoviti, da zbiranje avtorskih honorarjev na podlagi izdanih računov tožnika uporabnikom glasbenih del ni skladno z namenom ustanovitve in delovanjem tožnika po področni zakonodaji (ZSAP in ZKUASP) in da izpolnjuje kriterije pridobitnosti iz 2. člena Pravilnika o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti. Pri tej presoji je potrebno upoštevati na eni strani posebno naravo dejavnosti tožnika kot obveznega kolektivnega upravljalca avtorskih pravic, na drugi strani pa tudi zakonske omejitve glede razpolaganja s sredstvi ter zagotavljanja namenske porabe sredstev. Temu ustrezno je potrebno presoditi ali je tožnik v obravnavanem obdobju dejavnost dejansko opravljal skladno z zakonsko ureditvijo oziroma podzakonsko ureditvijo in ali je zagotavljal zakonsko predpisano namensko porabo sredstev.

Tožnik kolektivno upravlja…

Do vpisa lastninske pravice družbe A., d.o.o. v zemljiško knjigo je v obravnavanem primeru nedvomno prišlo (dne 23. 11. 2017). Ker pa kupec ni mogel plačati kupnine, je naknadno (dne 12. 7. 2019) prišlo do razveljavitve prodajne pogodbe. (Ne)možnost izpolnitve pogodbe je razumeti kot nemožnost v objektivnem pomenu besede in ne kot posledico, ki nastane zaradi ravnanja pogodbenih strank. Razlog, da je prišlo do razveljavitve prodajne pogodbe, je bil na strani kupca, ki ni plačal dogovorjene kupnine. Da kupec ni mogel pridobiti in zagotoviti ustreznih finančnih sredstev, s katerimi bi izvedel planirano investicijo, tako da prodajne pogodbe ni bilo mogoče izpolniti, pa ni razlog, da bi lahko govorili o nemožnosti izpolnitve pogodbe zaradi naključnega uničenja stvari.

V konkretnem primeru ne gre za dobavo za namene tožnikovih obdavčenih transakcij. Kot je bilo nesporno ugotovljeno, so bile storitve svetovanja po računih, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV izvedene v zvezi s prodajo tožnikovega poslovnega deleža avstrijskemu kupcu, prodaja poslovnega deleža pa po ZDDV-1 sodi med finančne transakcije, ki so oproščene plačila DDV. Povedano drugače, ker tožnik storitev, od katerih je odbijal vstopni DDV ni uporabil za namene obdavčenih transakcij (transakcija prodaje poslovnega deleža sodi med oproščene transakcije in se od njih ne obračuna izstopni DDV), se mu v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1 pravica do odbitka DDV ne prizna.

V obravnavanem primeru je druga podlaga v tem, da tožnik koristi ugodnosti dela s skrajšanim delovnim časom iz naslova starševstva, iz zakonodajnega gradiva pa ne izhaja, da bi zakonodajalec imel namen „drugo podlago“ postaviti kot ključni razlog v primeru, kot je obravnavani. Davčni organ in toženka pri takšni razlagi namreč nista upoštevala, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo in nista preverjala izpolnjevanja pogoja v povezavi z določbami 50. člena ZSDP-1 in 67. členom ZDR-1, kar je po presoji sodišča v tej specifični konkretni situaciji potrebno. Davčni organ in toženka sta prezrla, da je smisel starševskega dopusta v tem, da se ga glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas, kar je po presoji sodišča treba upoštevati tudi v konkretnem primeru na davčnem področju, saj se drugače izniči takšna določba socialnega predpisa, ob tem, da davčni predpis…

Tožnik je vedel oziroma bi moral vedeti, da družba A., d.o.o. ne bo mogla plačati obračunane obveznosti za DDV po izdanem Računu, če vsaj tolikšnega zneska ne bo prejela na svoj TRR, izvedeni način plačila (s kompenzacijo) pa je poplačilo celotnega DDV onemogočal glede na tožniku znano likvidnostno stanje družbe A., d.o.o. Navedene okoliščine utemeljujejo sklep, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da z navedenimi posli z družbo A., d.o.o. in njeno povezano osebo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, s čimer je izpolnjen zakonski dejanski stan po 76.b členu ZDavP-2 za solidarno odgovornost tožnika za plačilo neplačanega DDV s strani družbe A., d.o.o.

Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.

Zakonski znak, da sta obdolženca želela pridobiti veliko premoženjsko korist, je mogoče prepoznati v očitku, da sta sodelovala pri izdaji računa, kjer je obračunan DDV v višini velike premoženjske koristi, obdolženka pa je na tej podlagi uveljavljala odbitek DDV. Glede na naravo davka je bila višina zasledovane koristi vnaprej predvidljiva.