Davčni organ mora svojo presojo glede izpolnjevanja zakonsko določenih pogojev za zavarovanje v obrazložitvi sklepa navesti v skladu z določbo 214. člena ZUP. Navesti in obrazložiti mora dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sklepa na verjetni obstoj davčne obveznosti in njeno višino. V obravnavanem primeru pa se davčna organa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pritožbeni organ pa v obrazložitvi svoje odločbe, do vseh tožnikovih ugovorov glede obstoja in višine davčne obveznosti nista v celoti opredelila. Ugotovitev obstoja pričakovane davčne obveznosti in njena višina je po presoji sodišča vsebinski pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju, njegova obrazložitev pa ključna za zavarovanje pravic in pravnih koristi davčnega zavezanca.

Za postopek davčne izvršbe je pomembna le izvršljivost izvršilnega naslova in ne njegova pravnomočnost, pri čemer v postopku davčne izvršbe izvršilnega naslova tudi sicer ni dopustno izpodbijati.

V fazi predhodnega preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka se presoja le verjetna izkazanost okoliščin, na katere upravni organ opira svoj sklep za obnovo postopka, ne presoja pa se utemeljenost konkretnih dejstev in okoliščin, ki bodo, če bodo v obnovljenem upravnem postopku tudi dokazne, vplivale na morebitno spremembo odločbe. Tožeča stranka bo tako v obnovljenem postopku lahko dokazala, da njene navedbe v prijavi niso neresnične, da je upoštevanje plačanega DDV v strošek končnega odjemalca energije pravilen in da upravičujejo njeno uvrstitev tožeče stranke na seznam upravičencev.

Substanciranost predloga za zaslišanje priče od predlagatelja ne zahteva navedbe, kaj točno bo priča ob zaslišanju izjavila, saj predlagatelj ne more vedeti, kakšno bo njeno pričanje. Pojasniti mora le, katero pravno pomembno dejstvo ali okoliščino želi s pričanjem dokazovati in verjetnost, da bi oseba o tem vedela izpovedati. Dodatno pa je drugostopenjski organ tudi s tem, ko je navedel, da dokazi z zaslišanjem prič na pravilnost sprejete odločitve v obravnavani zadevi ne bi mogli vplivati, opravil nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Ugotovitev tožene stranke, da predloženi dokumenti niso pristni oziroma so ponarejeni, je napačna, saj ne ustreza strokovnemu mnenju NFL z dne 21. 2. 2017. V tem mnenju NFL je izrecno rečeno, da „pristnosti oziroma ponarejenosti spornih listin ne morejo ugotavljati.“ Tožena stranka bi na podlagi mnenja NFL kvečjemu lahko ocenila, da predloženi dokumenti nimajo pomembne (zadostne) dokazne vrednosti zaradi izbrisov, popravljanja določenih podatkov, poškodovane podlage, pisanja z več pisali oziroma da je ta dokazna vrednost prešibka, da bi organ lahko zgolj na podlagi teh listin upošteval, da je tožnik izpolnil pogoj iz tretjega stavka tretjega odstavka 47a. člena ZTuj-2. Tožena stranka bi zato morala v skladu s splošnim pravnim načelom pravice do izjave (obrambe) tožnika zaslišati oziroma mu dati možnost, da se izjasni o razlogih ali okoliščinah za strokovno ugotovljene popravke, poškodbe in način pisanja v predloženih listinah. Poleg tega bi morala sama…

Menjalna pogodba je bila sklenjena v skladu s takratnim Zakonom o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS št. 1/79 – UPB, ZKZ-73). Tretja alineja prvega odstavka 70. člena ZKZ-73 določa, da lahko arondacijski upravičenci vložijo predlog za arondacijo, če nudijo lastniku, ki ni kmet, za odvzeto zemljišče drugo zemljišče enake vrednosti, ki ga tak lastnik lahko ima v lasti, če pa takšnega zemljišča nimajo, pa odškodnino po predpisih o razlastitvi. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da arondacijska zavezanka sporne nepremičnine, na katerih je imela sicer pravico uporabe, izroči arondacijski zavezanki v last tako, da bo na njih pridobila lastninsko pravico. Glede na to, da je arondacijska zavezanka upravičenki izročila kmetijska zemljišča, na katerih je imela lastninsko pravico, je samo tak prenos upravičenj ob še dodatnem plačilu zavezanke lahko uravnotežil medsebojno zamenjavo nepremičnin.

Z realizacijo menjalne pogodbe, ki ji je iz razlogov, ki so bili…