Dejstvo, da pridobivanje dobička ni osrednji cilj poslovanja zavoda, ni razumen razlog, ki bi utemeljeval različno davčno obravnavo pripojitve zavodov, ki opravljajo (tudi) pridobitno dejavnost, in gospodarskih družb. Nepridobiten namen delovanja za zavod kot davčnega zavezanca sam po sebi ni bistven, saj v ničemer ne spreminja njegovih obveznosti do davčnega organa glede pridobitnega dela dejavnosti, v katerem zavod skupaj z drugimi davčnimi zavezanci konkurira na trgu.

S statusnopravnega vidika je transakcija pripojitve zavoda enaka pripojitvi gospodarske družbe. Prvi odstavek 48. člena ZDDPO-2 je zato treba ustavnoskladno razlagati tako, da se nanaša tudi na združitve in delitve zavodov. Tovrstnih statusna preoblikovanja se izvedejo po enakih pravilih in z enakimi statusnopravnimi posledicami kot združitve gospodarskih družb. Zato ni videti razumnega razloga za njihovo drugačno davčno obravnavo zgolj zaradi različnih pravnoorganizacijskih oblik udeleženih…

Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sporni račun ne vsebuje nekaterih obveznih podatkov iz 82. člena ZDDV-1 in je nepopoln, saj ne vsebuje obsega in vrste opravljenih storitev in tudi ne datuma, ko je bila predmetna storitev izvedena oziroma končana in iz njega ni mogoče jasno in brez dvoma prepoznati narave in obsega poslovnega dogodka, ter da zato na njegovi podlagi DDV ni mogoče odvajati.

Revidentka ni upravičena odbijati DDV po računih, ki so jih ji izdali missing traderji, ker ni storila vsega, kar bi morala, da bi bilo mogoče šteti, da ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da sodeluje v davčni goljufiji oziroma v izigravanju sistema DDV s strani njenih dobaviteljev. To pa izhaja iz naslednjih objektivnih okoliščin: navedenih v 14., 15. in 16. točki obrazložitve te sodbe.