Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da zgolj dejstvo, da tožencu ni bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, da ni bil plačan davek za promet z nepremičninami in da ni prišlo do vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo, ne zadošča za oceno, da pridobitelj ni bil dobroveren (tako na primer v zadevi II Ips 75/2012).

Vendar pa tožnik utemeljeno opozarja, da glede na to, da je šlo za prodajo kmetijskih zemljišč, to še ne zadošča za oceno o dobrovernosti toženca. Kot je Vrhovno sodišče že opozorilo v zadevi II Ips 177/2014, na katero se sklicuje toženec, dobrovernost tudi ni samodejno izključena, če je bila prodajna pogodba sklenjena v nasprotju s tedaj veljavnimi predpisi ZKZ. Sodišče mora v vsakem primeru posebej odločiti, ali je pridobitelj glede na kogentne določbe ZKZ in upoštevajoč okoliščine konkretnega primera izkazal, da je bil v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik (glej tudi zadevo II Ips 359/2010).

Posamezni pravni posel ne more biti hkrati opredeljen kot pravno navidezen in kot posel, s katerim se neposredno doseže zaobid davčnih obveznosti. Kar pa seveda ne izključuje možnosti, da je v vrsti kompleksnih pravnih poslov in dogodkov, ki sicer skupno pomenijo zlorabo, kateri izmed posameznih poslov tudi navidezen.

Navideznega pravnega posla ne gre zamenjevati s pravnimi posli, ki sicer niso navidezni, saj sta stranki njihove posledice hoteli in so posli tudi dejansko nastali, je pa njihov izključni namen pridobiti neupravičeno davčno ugodnost in preprečiti dosego cilja davčnega predpisa. Če se ugotovi takšno davčno izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, enako velja tudi za zlorabo predpisov).

Pravilno je upoštevana ekonomska vsebina poslov, ki je bila v izvršitvi podeljenih opcijskih upravičenj…

Zaradi zaščite kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb ZVKSES kot lex specialis s svojimi kogentnimi določbami odstopa od ureditve po OZ-u.

Zakonodajalec je pojem “izročitve nepremičnine” zelo konkretizirano ovsebinil. Povezal ga je z več pravnimi dejanji prodajalca, tudi z izročitvijo uporabnega dovoljenja, in ne zgolj s prenosom posesti. Slednje tvori zgolj eno dejanje v celotnem sklopu izpolnitvenega ravnanja.

Vse uveljavljene metode razlage zakonskih besedil pritrjujejo reviziji, da je bila toženka, ker uporabnega dovoljenja do izteka pogodbeno dogovorjenega roka ni pridobila, v zamudi z izročitvijo nepremičnine (četrti odstavek 16. člena ZVKSES).

Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 24/08 – ZDDKIS, 125/08, 85/09, 110/09, 1/10, 43/10, 97/10, 24/12 – ZDDPO-2G, 24/12 – ZDoh-2I, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 95/14 – ZUJF-C, 23/15 – ZDoh-2O, 23/15 – ZDDPO-2L, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H, 36/19, 66/19, 36/20 – ZIUJP, 36/20 – ZIUPPP, 49/20 – ZIUZEOP, 61/20 – ZIUZEOP-A, 89/20, 145/20 – odl. US, 175/20 – ZIUOPDVE, 203/20 – ZIUPOPDVE).

V sporu o obsegu zapuščine so dediči enotni in tudi nujni sosporniki. Ker je pravica sodedičev skupna in nedeljiva in izhaja iz zapuščine kot celote, ni dopustno reševati spora o obsegu zapuščine brez sodelovanja vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani.

Zaradi razlikovanja med zavezovalnimi pravnimi posli obligacijskega prava, ki so relativne narave in učinkujejo le med pogodbenimi strankami ter razpolagalnimi pravnimi posli stvarnega prava, ki so absolutne narave in učinkujejo tudi proti tretjim, je razpolaganje s stvarjo, ki ni last odsvojitelja, mogoče.

Zavezovalni pravni posel, katerega predmet je tuja stvar, samo zaradi tega, ker odsvojitelj na predmetu pogodbe nima lastninske pravice, ni nična.