Tožnica v postopku DIN, kot v pritožbi, pojasnjuje razloge, s katerimi posredno dokazuje drugačne prihodke in do katerih se tako davčni organ in tudi toženka ne opredelita in jih zgolj pavšalno in neargumentirano zavrneta. Zato jih ne more preizkusiti niti sodišče, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ni odgovorjeno na relevantne ugovore tožnice.

Finančni organ tožnici ni omogočil dokazovanja tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, kot so npr. izjave prič ipd., saj je svojo odločitev gradil izključno na listinski dokumentaciji, pri tem pa prezrl, da davčni zavezanec lahko ob pomanjkanju pisne dokumentacije relevantne okoliščine dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2), med katere sodi npr. zaslišanje prič, dokaz z izvedenci.

Z izpodbijano odločbo je bil tožniku davek od nenapovedanih dohodkov odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, tj. po 70 % davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1.2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2006 do 31. 12. 2014. To pomeni, da je davčni organ v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabil sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2. Zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, davčni organ po presoji sodišča razveljavljenega tretjega in četrtega odsatvka 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smel uporabiti.

Sodišče ne najde razlogov, kot jih navaja toženka, da bi moral izvrševalec sklepa o izvršbi v primeru izkazovanja omejitve iz prvega odstavka 160. člena ZDavP-2, davčnemu organu poleg predložitve javnih listin, ki izkazujejo, da je dolžnik dolžan preživljati družinskega člana (ali druge osebe, ki jih je dolžan preživljati), dokazovati tudi, kdaj in na kakšen način je dolžnik to upravičenost izkazal pri izvrševalcu sklepa o izvršbi.

Zaradi napačnega stališča toženke, da se lahko plačilo zatrjevanih investicij dokazuje le z računi, ki se glasijo na ime davčnega zavezanca in se nanašajo na material in storitve v zvezi z investicijami in stroški, ki jih tožnik v upravnem postopku ni predložil, kar ni sporno, se toženka ni opredelila do tožnikove izjave, dane v upravnem postopku, da je investicije in stroške, ki v obravnavnem primeru niti niso sporni, plačal sam. Stališče toženke, da z ostalimi dokaznimi sredstvi ni mogoče utemeljevati nastanka stroškov v smislu potrjevanja njihovega plačila, je napačno.

Po pravilih računovodenja iz 5. točke Uvoda k SRS se upoštevajo le odhodki, ki so izkazani na razumljiv, ustrezen, zanesljiv in primerljiv način, je po presoji pritožbenega organa, enako pa meni tudi sodišče, izpodbijana odločba pravilna in zakonita že na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2, po katerem so davčno upoštevni lahko le odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. V konkretnem primeru se namreč ugotavlja, da izvedba storitev po že omenjeni pogodbi ni izkazana, s tem pa tudi ne stroški iz tega naslova in da torej ni podlage sploh za njihovo knjiženje med odhodke.

Ko stranka predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je davčni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Navedeno pomeni, da davčni organ ne sme vrednotiti uspeha predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo (vnaprejšnja dokazna ocena).

Ni spora o tem, da obe gradbeni dovoljenji, skladno z njunim izrekom, izgubita svojo veljavnost v enem letu, kolikor se v tem času ne prične z izvajanjem gradbenih del. Pri ugotavljanju začetka del je mogoče upoštevati le dela, ki so bila začeta v skladu s takrat veljavnimi relevantnimi predpisi.