Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno po uradnih podatkih, ki jih ima organ, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati, oz. ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala stranka, izjavi.

Sodišče ugotavlja, da je treba ločiti davčne obveznosti od prispevkov, ki jih je posameznik dolžan plačevati zaradi posameznih vrst obveznih socialnih zavarovanj. Zato obveznosti iz naslova prispevkov za zdravstveno varstvo ni mogoče šteti med davčne obveznosti.

Če gre za dohodke, ki jih zavezanec doseže na trgu oziroma na podlagi prodaje (proizvodov ali) storitev, je to opravljanje pridobitne dejavnosti. Za dohodke nepridobitne dejavnosti nasprotno veljajo namenska sredstva, ki so pridobljena lahko iz različnih virov za namene, za katere je zavezanec ustanovljen, in ne pomenijo nadomestila za proizvode ali storitve, in kar je bilo pri odločanju davčnih organov (z izvzetjem subvencij in sredstev MIZŠ ter EU iz prihodkov) tudi upoštevano.

Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen.

Prikrito izplačilo dobička po 7. točki 74. člena ZDDPO-2, na katero se sklicuje toženka, se nanaša na prikrito izplačilo dobička, ki se opravi osebi, ki ima (neposredno ali posredno) v lasti v cit. določilu definiran delež v kapitalu izplačevalca. Toženka pa v drugostopenjski odločbi ugotavlja, da D.D. tudi po prodaji deleža v družbi A. slednjo še vedno obvladuje prek tožnika ter da si je D.D. izplačal 5,6 mio EUR kot vračilo posojila, ekonomsko pa gre za izplačilo dobička, torej je D.D. imel ob prodaji deleža v A. namen prihraniti na davku iz naslova izplačanega dobička.

Pravica do odbitka nastane, ko nastane obveznost za obračun davka, to je ob dobavi blaga (63. člen ZDDV-1 oz. 167. člen Direktive o DDV). Posledično lahko samo položaj, v katerem oseba takrat deluje (status), določi obstoj pravice do odbitka. Zato ima pravico do (takojšnjega) odbitka (celotnega) vstopnega DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačala za zadevno blago, tudi oseba, ki ob pridobitvi deluje kot davčni zavezanec ter pridobi blago in storitve za namene ekonomske dejavnosti v smislu teh določb, čeprav se to blago ne uporabi takoj za ekonomsko dejavnost.