Po 138. členu Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 je treba opisati storitve na način, da je jasno, za kakšne storitve gre oz. njihov obseg ali na katero obdobje se nanašajo, v primeru gradbenih storitev pa je izrecno treba tudi navesti nepremičnino, na katero se račun nanaša. Pri presoji, ali zavezanec poseduje ustrezen račun (oz. druge dokumente) torej ne gre za presojo, ali so bile storitve dejansko opravljene ali ne, zato sodišče zavrača tožbene navedbe, da nepopolnost gradbenih dnevnikov ne predstavlja dokaza o tem, da storitve dejansko ne bi bile opravljene.

Ker iz računov ter naročilnic in listov iz gradbenih dnevnikov tudi po presoji sodišča ne izhaja natačno obseh storitev, pogoj za odobritev pravice do odbitka ni izpolnjen, v zvezi s čimer sodišče tako potrjuje odločitev in razloge iz izpodbijane odločbe. Že samo to pa zadostuje za nepriznanje odbitka vstopnega DDV, saj morajo biti pogoji za odbitek izpolnjeni kumulativno.

Za izdajo sklepa o obnovi zadostuje verjetna izkazanost obnovitvenega razloga. Dovolj je torej, da se ugotovijo nova dejstva in dokazi, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila za dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku.

Kljub temu, da ZDoh, ki je veljal do 31. 12. 2004, za razliko od ZDoh-1 in ZDoh-2, plačila v obliki opcij nakupa delnic po vnaprej določeni ceni ni opredeljeval kot bonitete, je to po ustaljeni sodni praksi vrhovnega sodišča mogoče uvrstiti med osebne prejemke, od katerih se je na podalgi 15. člena ZDoh obračunal davek.

Tožnik izpodbija odločitev o vprašanju, ki se tiče zbiranja dokaznega gradiva in zavarovanja dokazov, ki so potrebni za izvedbo nadaljnjih postopkov in s tem za odločitev, ki po določbah ZUS-1 ni upravni akt, niti akt, ki ga je dopustno samostojno izpodbijati v upravnem sporu.

Tožnica v postopku DIN, kot v pritožbi, pojasnjuje razloge, s katerimi posredno dokazuje drugačne prihodke in do katerih se tako davčni organ in tudi toženka ne opredelita in jih zgolj pavšalno in neargumentirano zavrneta. Zato jih ne more preizkusiti niti sodišče, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ni odgovorjeno na relevantne ugovore tožnice.

Finančni organ tožnici ni omogočil dokazovanja tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, kot so npr. izjave prič ipd., saj je svojo odločitev gradil izključno na listinski dokumentaciji, pri tem pa prezrl, da davčni zavezanec lahko ob pomanjkanju pisne dokumentacije relevantne okoliščine dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2), med katere sodi npr. zaslišanje prič, dokaz z izvedenci.