Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljena zloraba predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, tožnik posledično ne izpolnjuje pogojev za popravek DDV (za odbitek izhodnega DDV) po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1.

Za odločitev sodišča je bistven predvsem drugi del obravnavane sheme, ki glede na dosedanjo sodno prakso ni tipičen in vključuje preoblikovanje terjatve družbenikov iz naslova kupnine za prodajo poslovnih deležev v naknadna vplačila kapitala v obliki stvarnih vložkov in nato njihovo postopno vračilo oziroma izplačilo sredstev družbenikom. Da bi obstajal razumen poslovni razlog za drugi del sheme, preko katere sta družbenika dobila izplačana sredstva družbe, tožnica tudi v postopku pred sodiščem ni uspela dokazati.

V prvem odločanju tožnica z zahtevkom na prvi stopnji ni uspela, uspela pa je po odločitvi toženke v prvem pritožbenem postopku, saj je tudi prvostopni organ z izdajo Sklepa o sprostitvi zavarovanja z dne 17. 9. 2020 potrdil, da ni pogojev za nadaljnje zadrževanje zneska. Ta ugotovitev vpliva na presojo upravičenosti tožbenega zahtevka na plačilo obresti in stroškov davčnega postopka. To pa pomeni, da je v obravnavani zadevi prišlo do situacije iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona.