Davčni organ mora biti zmožen ugotoviti, ali so poslovni dogodki, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja nastanek stroškov (odhodkov), dejansko nastali ali ne. Davčni zavezanec je glede tovrstnih odhodkov edini, ki ima dokaze, na katerih so zabeležene bodisi njegove izjave bodisi izjave subjektov, s katerimi vstopa v poslovne odnose. Predložitev dokazov, kot so npr. potni nalogi, računi za hotel, letalske karte ipd., torej omogoča davčnemu organu, da ob upoštevanju načela materialne resnice ugotavlja posamezno dejstvo, pomembno za obdavčitev, in nadalje vzpostavlja možnost presoje vsebinske pravilnosti takšne listine, ki je predložena v postopku DIN. Po povedanem je bil davčni organ upravičen od tožnice zahtevati vso dokumentacijo, na kateri temeljijo odhodki, izkazani v izkazu poslovnega izida oziroma davčnem obračunu za leto 2016.

Davčni organ je pred izdajo zapisnika o DIN imel možnost seznanitve s podatki o tožničinih odhodkih in da pri…

Zgolj podatek o vrednosti premoženja družb ob likvidaciji ne zadošča za ugotovitev, da sporne terjatve v celoti niso bile del premoženja družb ob likvidaciji, saj so v to vrednost vključena vsa sredstva kot tudi morebitne obveznosti družb v likvidaciji, katerih vrednost znižuje vrednost likvidacijske mase. Dokazni zaključek o nemožnosti tožnikovega prevzema terjatev zaradi izvedene likvidacije sta davčna organa naredila na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zato preuranjeno. Na osnovi tako ugotovljenega dejanskega stanja zato ni mogoče izključiti, da gre pri spornem dohodku za dohodek v obliki dobička iz kapitala ob odsvojitvi kapitala, kot to trdi tožnik