Tožnica v postopku DIN, kot v pritožbi, pojasnjuje razloge, s katerimi posredno dokazuje drugačne prihodke in do katerih se tako davčni organ in tudi toženka ne opredelita in jih zgolj pavšalno in neargumentirano zavrneta. Zato jih ne more preizkusiti niti sodišče, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ni odgovorjeno na relevantne ugovore tožnice.

Finančni organ tožnici ni omogočil dokazovanja tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, kot so npr. izjave prič ipd., saj je svojo odločitev gradil izključno na listinski dokumentaciji, pri tem pa prezrl, da davčni zavezanec lahko ob pomanjkanju pisne dokumentacije relevantne okoliščine dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2), med katere sodi npr. zaslišanje prič, dokaz z izvedenci.

Z izpodbijano odločbo je bil tožniku davek od nenapovedanih dohodkov odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, tj. po 70 % davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1.2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2006 do 31. 12. 2014. To pomeni, da je davčni organ v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabil sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2. Zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, davčni organ po presoji sodišča razveljavljenega tretjega in četrtega odsatvka 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smel uporabiti.

Sodišče ne najde razlogov, kot jih navaja toženka, da bi moral izvrševalec sklepa o izvršbi v primeru izkazovanja omejitve iz prvega odstavka 160. člena ZDavP-2, davčnemu organu poleg predložitve javnih listin, ki izkazujejo, da je dolžnik dolžan preživljati družinskega člana (ali druge osebe, ki jih je dolžan preživljati), dokazovati tudi, kdaj in na kakšen način je dolžnik to upravičenost izkazal pri izvrševalcu sklepa o izvršbi.

Zaradi napačnega stališča toženke, da se lahko plačilo zatrjevanih investicij dokazuje le z računi, ki se glasijo na ime davčnega zavezanca in se nanašajo na material in storitve v zvezi z investicijami in stroški, ki jih tožnik v upravnem postopku ni predložil, kar ni sporno, se toženka ni opredelila do tožnikove izjave, dane v upravnem postopku, da je investicije in stroške, ki v obravnavnem primeru niti niso sporni, plačal sam. Stališče toženke, da z ostalimi dokaznimi sredstvi ni mogoče utemeljevati nastanka stroškov v smislu potrjevanja njihovega plačila, je napačno.

Po pravilih računovodenja iz 5. točke Uvoda k SRS se upoštevajo le odhodki, ki so izkazani na razumljiv, ustrezen, zanesljiv in primerljiv način, je po presoji pritožbenega organa, enako pa meni tudi sodišče, izpodbijana odločba pravilna in zakonita že na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2, po katerem so davčno upoštevni lahko le odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. V konkretnem primeru se namreč ugotavlja, da izvedba storitev po že omenjeni pogodbi ni izkazana, s tem pa tudi ne stroški iz tega naslova in da torej ni podlage sploh za njihovo knjiženje med odhodke.

Ko stranka predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je davčni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Navedeno pomeni, da davčni organ ne sme vrednotiti uspeha predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo (vnaprejšnja dokazna ocena).

Ni spora o tem, da obe gradbeni dovoljenji, skladno z njunim izrekom, izgubita svojo veljavnost v enem letu, kolikor se v tem času ne prične z izvajanjem gradbenih del. Pri ugotavljanju začetka del je mogoče upoštevati le dela, ki so bila začeta v skladu s takrat veljavnimi relevantnimi predpisi.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik kot lastnik in zakupnik kmetijskih zemljišč obvezni član zbornice in s tem zavezanec za zbornični prispevek. Po presoji sodišča pa je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva v delu, ki se nanaša na stopnjo, uporabljeno pri odmeri zborničnega prispevka. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi namreč ne omeni (s tega vidika) bistvene določbe četrtega odstavka 23. člena ZKGZ, ki ureja povišanje ali znižanje v sicer tretjem odstavku tega člena določene 4 % stopnje. Če je takšno prvostopenjsko obrazložitev še mogoče razumeti ob dejstvu, da gre pri odmeri zborničnega prispevka za množične postopke, pa bi razloge odločitve z vidika uporabljene stopnje za leto 2018 ob obravnavanju tožnikove pritožbe moral dopolniti drugostopenjski organ

Ker je tožnik v celoti obdavčen od pokojnine v ZDA, se v Sloveniji ta prejemek ne obdavči in se ne vključi v davčno osnovo. Skladno s četrtim odstavkom 23. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanja utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja pa se lahko upošteva pri izračunu višine dohodnine od preostalega obdavčljivega dohodka rezidenta Slovenije, na način, kot je razvidno v 110. členu ZDoh-2. Zato se tudi odbitek tujega davka v obravnavanem primeru ne prizna, kot pravilno navajata oba davčna organa, saj ne gre za pokojnino, ki se vključi v davčno osnovo za dohodnino v Sloveniji in zato tožnik tudi ne more uveljaviti odpravo dvojnega obdavčenja z metodo odbitka, temveč je tudi po presoji sodišča davčni organ pravilno priznal tožniku uveljavljanje oprostitve po mednarodni pogodbi (247. člen ZDavP-2).

Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ni dopuščala uveljavljanja ugovora absolutnega zastaranja po posameznih virih oziroma vrstah nenapovedanih dohodkov.

Obrazloženo pa ne pomeni, da je davčnemu zavezancu v postopku odmere davka od nenapovedanih dohodkov odvzet ugovor (absolutnega) zastaranja. Treba je namreč upoštevati, da je davek od nenapovedanih dohodkov samostojna vrsta davka, zato je lahko predmet ugovora (absolutnega) zastaranja (le) kot celota.

Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je (tedanja) določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 v celoti uredila posebno vrsto davka (podvrsto dohodnine), s katerim so se v (samostojnem) postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obdavčili nenapovedani dohodki fizičnih oseb. Z njo je bil določen predmet obdavčitve, davčna osnova, davčna stopnja in obdobje, za katero se je lahko postopek odmere tega davka uvedel. Vendar pa z določitvijo časovnega obdobja nadzora, v katerem se je lahko…