V obravnavani zadevi je davčni organ zaključil, da pri tožniku obstoja sum zlorabe identifikacije za namene DDV oziroma je zaključil, da je tožnik identifikacijo za namene DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočal odbitek DDV, zaradi česar je odločil, da tožniku preneha identifikacija za namene DDV. Vendar pa po presoji sodišča davčni organ ni zadostno izkazal objektivnih elementov na strani tožnika, kot resnih pokazateljev, da na strani tožnika obstoja tveganje utaje. Utemeljeni so namreč tožnikovi ugovori, da ne more biti objektivno odgovoren za nezakonitosti in nepravilnosti, ki jih storijo drugi davčni zavezanci.

Upravni organi morajo pri odločanju o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi stranke praviloma uporabiti predpis, ki velja v času odločanja upravnega organa na prvi stopnji, saj se relevantno dejansko stanje ugotavlja šele tekom postopka, zato nastop pravnih posledic ne more biti odvisen od obstoja dejstev v nekem trenutku pred zaključkom postopka na prvi stopnji. Izjema od tega pravila pa je podana, če bi za posamezen primer zakon izrecno določal drugače in bi uporabo materialnega predpisa po izrecni zakonski določbi vezal na drug časovni trenutek. Vendar takšne izjeme ZTro-1 v prehodnih določbah ni predpisal. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča pravilno svojo odločitev oprl na določbe ZTro-1, saj je bil to materialen predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe prvostopenjskega organa.

V konkretnem primeru trošarinski izdelki niso bili vneseni v trošarinsko skladišče prejemnika, družbe B., v skladu z izdanim trošarinskim dovoljenjem, so…

Ni sporno, da je bilo na podlagi podatkov, pridobljenih uradoma in na podlagi prijave premoženja, ki jo je dal tožnik, ugotovljeno, da je tožnik v inšpiciranem obdobju razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki so precej presegli napovedane dohodke. Zato je davčni organ utemeljeno začel postopek odmere davka po citiranem petem odstavku 68. člena ZDavP-2.

Kolikor tožnik dokazil, ki dokazujejo, da je blago iz stvarnega vložka v resnici zapustilo skladišče, nima, tega pa tožnik niti ne zatrjuje, njegove pavšalne navedbe, da je blago prodal in dostavil strankam, da je bil posel realiziran skladno s pogodbami in da je blago kasneje odkupil nazaj, ob tem pa tožnik v postopku tudi ni dokazal, da naj bi bile na blagu opravljene storitve, dogovorjene s pogodbami, ki se nanje sklicuje, tudi sodišče ocenjuje, da njegove trditve niso izkazane.

Glede na ugotovitve dejanskega stanja o navideznih dobavah blaga in storitev, kot tudi ugotovitev glede nepopolnih računov, kot izhaja iz obrazložitve odločbe finančnega organa in toženke, je pravilna odločitev glede nepriznavanja odbitka vstopnega DDV (63. člen v povezavi s 67. členom ZDDV-1), ker ni dokazano, da je bila dobava opravljena, kakor tudi iz razlogov bistveno pomanjkljivih računov (šesta točka prvega odstavka 82. člena ZDDV-1), pri čemer se navedena (ne)ustreznost…

Zadošča pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Ob izdaji začasnega sklepa iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 davčnim organom ni več treba izkazovati pričakovanja, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali preveč otežena, kot se je to zahtevalo pred spremembo, temveč se takšna nevarnost glede na višino pričakovane obveznosti očitno domneva.

V izpodbijani, še ne pravnomočni odločbi, je zaradi zaradi previsoke (70%) uporabljene davčne stopnje izpodbijana odločitev v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča in s tem nepravilno uporabljeno materialno pravo.

Glede na to, da je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo sam predlagal, naj tožnica predloži sporni dokaz, in dokaznega predloga kasneje ni umaknil, je sodišče pravilno upoštevalo ta dokaz kot pravočasen.

Ker skupno premoženje ob zaključku sojenja na prvi stopnji še ni bilo razdruženo, je pravni posel, s katerim je eden od zakoncev brez soglasja drugega razpolagal z nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje, izpodbojen. Na stanje v zemljiški knjigi, po katerem sta bila zakonca solastnika nepremičnine vsak do ½, bi se bil mogel sklicevati le dobroverni tretji.

V zadevi ni sporno, da drugostopenjski organ ni odločil o tožničini pritožbi s 13. 6. 2019 zoper odločbo Občinske uprave Občine Cerkno in da ga je tožnica 6. 9. 2019 pisno pozvala, naj o zadevi odloči v nadaljnjih sedmih dneh. Na glavni obravnavi 10. 11. 2020 je tožnica povedala, da do tega dne odločba drugostopenjskega organa še ni bila izdana, do izdaje te sodbe pa sodišče tudi ni prejelo nobenega obvestila, da so se v vmesnem času te okoliščine spremenile. Poleg tega plačilo upravne takse ni procesna predpostavka za obravnavo vloge oziroma pritožbe v upravnem postopku, temveč zakon za njeno neplačilo predvideva nastop drugih pravnih posledic (zamudne obresti, prisilna izterjava). Toženka bi tako morala o tožničini pritožbi odločiti ne glede na dejstvo, ali je upravna taksa plačana ali ne.

Upoštevajoč relevantne prehodne določbe tretjega odstavka 32. člena novele ZFPPIPP-G, se sprememba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP uporablja za postopke, uvedene PO uveljavitvi novele, torej po 26. 4. 2016. Osebni stečaj tožnice pa je bil uveden 5. 5. 2014, to pa je še pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G, torej se za predmetno zadevi novela ZFPPIPP-G ne uporablja. Po presoji sodišča je bilo v zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo in sicer določba 21. člena ZFPPIPP.