Po drugem odstavku 68. člena ZDoh-2 je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Če je davčnemu organu poznan del prihodkov ali del odhodkov, se verjetna davčna osnova lahko določi na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih davčni organ zbere v ugotovitvenem postopku v zvezi z zavezancem za davek, njegovimi družinskimi člani in povezanimi osebami, kot so podatki o številu zaposlenih, izplačanih plačah in drugih dohodkih iz zaposlitve, prihodkih in odhodkih.

Sodišče meni, da je toženka pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik ima prav, ko v tožbi zatrjuje, da stališče toženke pomeni, da pravzaprav nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV. Kolikor bi bil namen Uredbe in Javnega razpisa, da se DDV upravičencem do sredstev ne priznava kot upravičen strošek, bi bilo to tudi določeno.

Prvostopenjski organ je tožniku odmeril NUSZ na podlagi posredovanih podatkov, med katerimi pa ni bilo podatka, da bi bil tožnik oproščen plačila NUSZ. Dejstvo, da je MOL po izdaji prvostopenjske odločbe spremenila svojo odločitev tako, da je tožnika oprostila plačila NUSZ za leto 2016, ne more biti razlog za obnovo postopka zaradi drugače rešenega predhodnega vprašanja. Podlage za obnovo postopka pa tudi ne predstavljajo dejstva in dokazi, ki so nastali po končanem postopku, saj jih organ, ker so nastali kasneje, v prejšnjem postopku niti ni mogel upoštevati.

Okoliščina, da je izvršilni naslov naknadno pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, in vse ostale za izvršbo relevantne po izdaji sklepa o davčni izvršbi nastale okoliščine, se upoštevajo v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (glej 155. člen ZDavP-2), v okviru katerega se s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravijo oziroma razveljavijo tudi izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Niso pa to okoliščine oziroma ugovori, ki bi jih bilo mogoče z uspehom uveljavljati v pravnem sredstvu zoper sklep o davčni izvršbi.

Po presoji revizijskega sodišča je tožnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu in je tožba sklepčna. Navedba o popolnem propadu vozila namreč po svoji vsebini vključuje tudi delen propad, torej škodo bodisi zaradi popolne bodisi zaradi delne manjvrednosti vozila. Ob tem je dodati še, da je sodišče druge stopnje, ki ob enaki materialnopravni podlagi izpodbijane sodbe ni utemeljilo z enakimi razlogi kot prvostopenjsko sodišče (tj. z neizkazanostjo nedopustnega ravnanja, temveč z neizkazanostjo višine škode), pri tem pa je glede višine škode preseglo zaključke prvostopenjskega sodišča, ki je trditveno podlago tožbe štelo za zadostno in višino tožniku nastale škode ugotovilo do zneska natančno, postopalo v škodo pritožnika, saj ga je postavilo v slabši pravni položaj od tistega, ki mu ga je dajala prvostopenjska sodba.

Višje sodišče ni sledilo pritožbeni graji dejanskega stanja, da je tožnik oseba, ki izkazuje manjše razumevanje stvari. Vrhovno sodišče je v tej fazi postopka vezano na ugotovljeno dejansko stanje in njegovo izpodbijanje ni več dovoljeno (prim. 3. odstavek 370. člena ZPP), zato so vsi tisti revizijski očitki, ki merijo na drugačen dokazni zaključek, neupoštevni.

V skladu s Konvencijo med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje je plačo, ki jo rezident Republike Slovenije prejme od avstrijskega delodajalca, mogoče obdavčiti v Sloveniji, pod določenimi pogoji pa jo lahko obdavči tudi Republika Avstrija.

Zbornični prispevek se odmeri vsakemu (so)lastniku kmetijskega zemljišča samostojno od njegovega katastrskega dohodka. Članstva v Odvetniški zbornici pri odmeri prispevka ni mogoče upoštevati.

Tožena stranka vrednosti premoženja ni ugotovila na način določen v 6. in 7. členu Pravilnika o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči, ker pred izdajo izpodbijane odločbe ni ugotavljala dejstev, zaradi katerih se vrednost premoženja lahko ugotovi po 7. členu Pravilnika. V izpodbijani odločbi ugotovljena vrednost pa ne temelji niti na izjavi tožnika pač pa le na splošnem podatku, kar pa za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev ni skladno s pravili splošnega upravnega postopka.

Po določbi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2 davčni organ davčno izvršbo odloži le po uradni dolžnosti. Stranka (davčni zavezanec) ni oseba, ki lahko zahteva odločanje o odlogu izvršbe po navedeni določbi ZdavP-2, zato je bila tovrstna tožnikova zahteva, v skladu z 2. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, pravilno zavržena.