Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 286/2017, se v primerih, ko se plačilo davka opravi na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, vzpostavi upravnopravno razmerje le med plačnikom davka in davčnim organom, ne pa tudi med davčnim zavezancem in davčnim organom. To pomeni, da davčni zavezanec s predložitvijo popravka obračuna davčnega odtegljaja ne more uveljavljati svojega nestrinjanja z višino davčnega odtegljaja, ki ga je zanj izračunal in odtegnil izplačevalec dohodka. Ravno iz tega razloga mora imeti davčni zavezanec na voljo samostojen postopek, v katerem bo lahko uveljavljal nižjo davčno obveznost. ZDavP-2 takšnega postopka posebej ne ureja. Gre za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti z uporabo 97. člena ZDavP-2, ki ureja različne primere, v katerih pride do vračila preveč plačanega davka.

Načeloma je država članica rezidentstva tista, ki je dolžna davčnemu zavezancu odobriti vse davčne ugodnosti, povezane z njegovim osebnim in družinskim položajem. Ta država lahko namreč, razen izjemoma, najbolje presodi osebno davčno sposobnost tega davčnega zavezanca, ki izhaja iz upoštevanja vseh njegovih dohodkov ter njegovega osebnega in družinskega položaja, ker je v tej državi središče njegovih osebnih in premoženjskih interesov. Samo okoliščina, da je nerezident na ozemlju države članice prejel dohodke pod pogoji, ki so bolj ali manj enaki tistim, ki so določeni za rezidente te države, torej ne zadostuje za to, da bi bil njegov položaj objektivno primerljiv s položajem teh rezidentov. Da bi se lahko ugotovila taka objektivna primerljivost, je nujno tudi, da temu nerezidentu, ker prejema znatni del dohodkov zunaj ozemlja države članice nerezidentstva, ta država ne more dodeliti ugodnosti, ki izvirajo iz upoštevanja celote njegovih dohodkov ter njegovega…

V obrazložitvi izpodbijanih sklepov niso navedene konkretne ugotovitve glede vročanja odmernih odločb, ki so izvršilni naslovi, na podlagi katerih bi bilo mogoče napraviti zaključke o pravilni vročitvi in posledično izvršljivosti teh odločb. Zato ni zadostne podlage za zaključek, da je bilo za izdajo izpodbijanih sklepov relevantno procesno dejansko stanje v celoti pravilno ugotovljeno.

Treba je pritrditi s strani tožnika uveljavljani procesni kršitvi, da je prvostopenjski davčni organ od tožnika v prvotnem postopku neutemeljeno zahteval dokazila, ki niso bila v tožnikovi sferi, s čimer je bilo tožniku naloženo preveliko dokazno breme. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe se torej ni ravnalo po pravilih postopka, kar je vplivalo na pravilnost z izpodbijano odločbo sprejete odločitve pod točko II. izreka, saj se je tožniku očitalo, da ni predložil podporne dokumentacije k spornim devetim računom, zaradi česar so bili računi, prejeti od A. spoznani za neverodostojne knjigovodske listine, izkazani odhodki pa za neskladne z običajno poslovno prakso in da niso posledica opravljanja dejavnosti.

Po določilu drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne opredelitve dejanja; vezano je izključno na opis dejanja, ki je predmet obtožbe. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je izhajajoč iz danih opisov, o katerih se je obsojenec izjavil, dejanji pravno opredelilo kot kaznivi dejanji po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ, in tudi pravilno ugotovilo, da kazenski pregon za ti dve dejanji ni zastaral.

Dokazi, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, so po četrtem odstavku 340. člena ZKP predmet ekskluzije. Davčni organ je na podlagi anonimne prijave davčne utaje v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po…

Utemeljeno je toženka pri oceni verodostojnosti tožnika upoštevala, da se je tožnik že v Donecku po lastni izjavi dogovoril za to, da se bo v Sloveniji (oz. Hrvaški, kot izjavi na glavni obravnavi), ukvarjal z nelegalnimi prevozi migrantov in da je bil posel vnaprej dogovorjen in organiziran. Glede na ta razlog za odhod iz Donecka, je tako vsaj vprašljiva resničnost drugih s strani tožnika zatrjevanih razlogov zakaj je zapustil Doneck.

Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1 in posledično ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega…

Odločanje v ponovljenem postopku ne pomeni, da se postopek začne na novo, temveč, da se nadaljuje tam, kjer je bil pred izdajo prve odločbe tožene stranke. Navedeno za obravnavani primer pomeni, da bi se morala tožena stranka v izpodbijani odločbi opredeliti do tožnikovih ugovorov, da gre le za občasne prejemke ter tudi do predlaganega dokaza po opravi poizvedb pri tožnikovemu delodajalcu. Po presoji sodišča bi morala tožena stranka z opravo poizvedb pri tožnikovemu delodajalcu oziroma na drug ustrezen način ugotoviti dejansko stanje, ki v predmetni zadevi očitno ostaja sporno.

Ugotovitev, ali je izpolnjen pogoj, da vlagatelj ob vložitvi vloge na javni razpis nima neporavnanih davčnih obveznosti do države, je vezana na ugotovitev, za kakšno vrsto obveznosti v primeru evidentiranega dolga gre in nadaljnjo presojo, ali dolg iz naslova neporavnanih prispevkov za socialno varnost predstavlja davčno obveznost do države. V konkretni zadevi se ta pogoj ne nanaša na prispevke za socialno varnost, zato bi moral upravni organ pred izdajo izpodbijane odločbe ugotoviti vir oziroma vrsto dolgovane obveznosti.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi davčni organ ugotavljal okoliščine glede prevzema obravnavanega trošarinskega blaga in sodelovanja morebitnih drugih oseb pri nezakoniti sprostitvi blaga. Tako ni ugotavljal okoliščin njegove potrditve (kdo je potrdil prejem blaga v CMR listini in kdaj) kot tudi ni ugotavljal, kam je bilo blago prepeljano, kdo ga je prevzel ter v zvezi s tem pridobil informacije glede obravnavanega blaga s strani družbe, ki je opravila prevoz (litovska družba E.) oziroma njenega voznika, ki je opravil prevoz navedenega trošarinskega blaga. Od slednje bi lahko pridobil in formacije o tem, kam je bilo blago (namesto v trošarinsko skladišče) dostavljeno in kdo je pri tem sodeloval.

Podatki popisa zalog pijač, ki so ga opravili inšpektorji, nesporno odstopajo od podatkov, ki jih vsebujejo izpisi o stanju zalog, ki jih je naknadno predložil zakoniti zastopnik tožeče stranke. Tožeča stranka je v postopku nadzora pojasnjevala, kje bi lahko bil vzrok za ugotovljene razlike, vendar tega, čeprav pozvana k predložitvi ustreznih dokazil, ni dokazala.