Davčni organ je na podlagi odmerne odločbe, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, že izdal sklep o izvršbi. Izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo v sklepu navedenih priklopnih vozil, med strankama pa ni sporno, da je bil rubež že opravljen. Z rubežem oziroma vpisom rubeža v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin davčni organ pridobi zastavno pravico na zarubljenih premičninah (prvi in drugi odstavek 188. člena ZDavP-2). Zastavna pravica mu v primeru dolžnikovega stečaja zagotavlja ločitveno pravico in s tem prednostno poplačilo v stečajnem postopku.

Utemeljen je zato pritožbeni ugovor, da rubež pritožniku onemogoča prodajo vozil in s tem oškodovanje upnika, hkrati pa toženi stranki zagotavlja poplačilo, zaradi česar do neplačila dolga v nobenem primeru ne more priti. Tudi če bi bil zoper pritožnika pred pravnomočno odločitvijo v tem sporu začet stečajni postopek (zaradi njegovega siceršnjega negativnega…

Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti ZDavNepr z odločbo št. U-I-313/13-86 z 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se ZDavNepr (1. točka izreka), določilo pa je tudi način izvrševanja te odločbe, in sicer da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr (3. točka izreka), med katerimi so (tudi) našteti prva in tretja alineja 41. člena ter določbe VI. poglavja ZSZ/84 in občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, ter 218. člen, 218.a člen, 218.b člen, 218.c člen, 218.č člen in 218.d člen ZGO-1. Torej ne glede na prenehanje veljavnosti ZUreP-1 in ZGO-1 (in uveljavitev ZUreP-2 ter GZ) je (glede na določitev načina izvršitve citirane ustavne odločbe, tj. do sprejema ustrezne zakonske ureditve) treba v postopkih za odmero NUSZ kot materialnopravno podlago uporabljati VI. poglavje ZSZ/84 ter citirane določbe ZGO-1, ki opredeljujejo zazidana in nezazidana…

Pojem preplačila, kot izhaja iz določb 97. in 97. a člena ZDavP-2, je ožji, kot ga razume revidentka. Preplačilo pomeni, da je davčni zavezanec plačal davčno obveznost, ki je ni bil dolžan plačati, torej obveznost, ki ni nastala oziroma ne izhaja ne iz odmerne odločbe oziroma drugega akta davčnega organa niti iz predloženega davčnega obračuna ali njegovega popravka. Plačilo že ugotovljene oziroma nastale, a še nezapadle davčne obveznosti, pa ni preplačilo, ki bi davčnemu organu omogočalo postopanje po 97. oziroma 97. a členu ZDavP-2, ampak pomeni le to, da zavezanec s plačilom te obveznosti ni v zamudi.

Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi (le) davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Dejstva, na katerih ocena temelji, pa mora davčni organ ravno tako izkazati na ravni gotovosti, pri tem je skladno z načelom materialne resnice zavezan ugotavljati tudi dejstva, ki so za davčnega zavezanca ugodna. Razlog postavljenega dokaznega standarda verjetnosti je v tem, da davčni zavezanec ni napovedal dohodkov, ki bi jih moral. Zaradi pomanjkanja podatkov o izvoru premoženja točna določitev neupravičenega prirasta premoženja ni mogoča. Za dejstva, s katerimi zavezanec v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 dokazuje, da je davčna osnova nižja (npr. da prirast premoženja temelji na preteklih prihrankih), pa je logično, da za njihovo izkazanost velja dokazni standard gotovosti….

Način obdavčitve dohodka iz oddajanja premoženja v najem je zakonodajalec uredil v 135.č členu ZDoh-2, v katerem je določen cedularni način obdavčitve. Zakonodajelec je s tem zasledoval cilj preglednosti in predvidljivosti davčne stopnje ter poenostavitve postopka plačila davka z namenom stimuliranja trga oddajanja nepremičnin v najem in vlaganja prostovoljnih davčnih napovedi za ta davek, kar so sistemsko upravičeni, stvarno utemeljeni in zato sprejemljivi cilji zakonskega urejanja davčne obveznosti, kar pomeni, da so za takšno ureditev podani ustavno dopustni razlogi.

Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 286/2017, se v primerih, ko se plačilo davka opravi na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, vzpostavi upravnopravno razmerje le med plačnikom davka in davčnim organom, ne pa tudi med davčnim zavezancem in davčnim organom. To pomeni, da davčni zavezanec s predložitvijo popravka obračuna davčnega odtegljaja ne more uveljavljati svojega nestrinjanja z višino davčnega odtegljaja, ki ga je zanj izračunal in odtegnil izplačevalec dohodka. Ravno iz tega razloga mora imeti davčni zavezanec na voljo samostojen postopek, v katerem bo lahko uveljavljal nižjo davčno obveznost. ZDavP-2 takšnega postopka posebej ne ureja. Gre za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti z uporabo 97. člena ZDavP-2, ki ureja različne primere, v katerih pride do vračila preveč plačanega davka.

Načeloma je država članica rezidentstva tista, ki je dolžna davčnemu zavezancu odobriti vse davčne ugodnosti, povezane z njegovim osebnim in družinskim položajem. Ta država lahko namreč, razen izjemoma, najbolje presodi osebno davčno sposobnost tega davčnega zavezanca, ki izhaja iz upoštevanja vseh njegovih dohodkov ter njegovega osebnega in družinskega položaja, ker je v tej državi središče njegovih osebnih in premoženjskih interesov. Samo okoliščina, da je nerezident na ozemlju države članice prejel dohodke pod pogoji, ki so bolj ali manj enaki tistim, ki so določeni za rezidente te države, torej ne zadostuje za to, da bi bil njegov položaj objektivno primerljiv s položajem teh rezidentov. Da bi se lahko ugotovila taka objektivna primerljivost, je nujno tudi, da temu nerezidentu, ker prejema znatni del dohodkov zunaj ozemlja države članice nerezidentstva, ta država ne more dodeliti ugodnosti, ki izvirajo iz upoštevanja celote njegovih dohodkov ter njegovega…

V obrazložitvi izpodbijanih sklepov niso navedene konkretne ugotovitve glede vročanja odmernih odločb, ki so izvršilni naslovi, na podlagi katerih bi bilo mogoče napraviti zaključke o pravilni vročitvi in posledično izvršljivosti teh odločb. Zato ni zadostne podlage za zaključek, da je bilo za izdajo izpodbijanih sklepov relevantno procesno dejansko stanje v celoti pravilno ugotovljeno.

Treba je pritrditi s strani tožnika uveljavljani procesni kršitvi, da je prvostopenjski davčni organ od tožnika v prvotnem postopku neutemeljeno zahteval dokazila, ki niso bila v tožnikovi sferi, s čimer je bilo tožniku naloženo preveliko dokazno breme. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe se torej ni ravnalo po pravilih postopka, kar je vplivalo na pravilnost z izpodbijano odločbo sprejete odločitve pod točko II. izreka, saj se je tožniku očitalo, da ni predložil podporne dokumentacije k spornim devetim računom, zaradi česar so bili računi, prejeti od A. spoznani za neverodostojne knjigovodske listine, izkazani odhodki pa za neskladne z običajno poslovno prakso in da niso posledica opravljanja dejavnosti.

Po določilu drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne opredelitve dejanja; vezano je izključno na opis dejanja, ki je predmet obtožbe. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je izhajajoč iz danih opisov, o katerih se je obsojenec izjavil, dejanji pravno opredelilo kot kaznivi dejanji po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ, in tudi pravilno ugotovilo, da kazenski pregon za ti dve dejanji ni zastaral.

Dokazi, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, so po četrtem odstavku 340. člena ZKP predmet ekskluzije. Davčni organ je na podlagi anonimne prijave davčne utaje v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po…