Med strankama ni sporno, da obveznosti niso bile poravnane. Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, seveda ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2.

Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.

Po 13. členu ZDDD je treba darilo napovedati v 15 dneh od nastanka davčne obveznosti, davčna obveznost pa po določbi 6. člena istega zakona nastane na dan sprejema darila. Kar pomeni, da tudi v primeru, ko gre za več daril v razdobju 12 mesecev, davčna obveznost nastane na dan sprejema vsakega od daril in ne na dan sprejema zadnjega darila, kot razloži zakonske določbe tožena stranka v svoji odločbi. V konkretnem primeru bi bilo treba darilo za znesek 200.000,00 EUR, ki ga je tožnica prejela januarja 2007, napovedati najkasneje v februarju istega leta, darilo za znesek 300.000,00 EUR, ki ga je tožnica prejela februarja 2007, pa najkasneje v marcu istega leta. In ker je bil davek na darilo od omenjenih zneskov odmerjen z odločbo, izdano 4. 5. 2017 in s tem po poteku desetih let od poteka roka za davčno napoved iz 125. člena ZDavP-2, je pravica toženke do odmere davka od omenjenih zneskov zastarala.

Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.

V primeru obdavčitve dobička od kapitala, doseženega s pravnim poslom, ni mogoče izključiti možnosti tovrstnih naknadnih primerov, ki imajo za posledico vzpostavitev povratnih učinkov v smislu, da se premoženjsko stanje zavezanca ni spremenilo. Če se v zvezi s sklenjeno pogodbo zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s sklenjeno pogodbo vzpostavi stanje, kot da odsvojitve ni bilo (razveljavitev ex tunc), podlage za odmero davka ni. Katera pravna dejanja so potrebna za to, da se vzpostavi takšno stanje, je odvisno od pravnih značilnostih sklenjenega pravnega posla in razlogov, zaradi katerih se ta ni uresničil. V okoliščinah dokazane razveljavitve z ex tunc učinkom pa je o vprašanju vračila davka (enako pa velja tudi za neodmero davka) zaradi odprave učinkov obdavčljivega dogodka treba odločati na podlagi analogije z uporabo določb prvega in drugega odstavka 16. člena ZDPN-2.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče ravnalo zakonito, ko je v obravnavani zadevi odločilo, da pravilna uporaba računovodskih standardov pri presoji na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 sploh ni relevantna.

Vrhovno sodišče je ugodilo predlogu tožnika za dopustitev revizije glede razlage prvega odstavka 6. člena ZUS-1 in v zvezi s tem glede pravnega vprašanja o tem, ali lahko tožnik v okviru varovanja svojih pravnih koristi ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, uveljavlja v upravnem sporu, četudi jih ni uveljavljal v postopku pred upravnim organom, ugodilo, ker o tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo, hkrati pa je pomembno za zagotovitev pravne varnosti ter enotnost in razvoj sodne prakse, saj se to stališče Upravnega sodišča pojavlja še v drugih upravnih sporih.

Iz podatkov upravnega spisa in iz tožbe ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala razloge za ustavitev izvršbe oziroma, da bi zatrjevala, da je karkoli iz naslova dolgovanega zneska plačala oziroma da je terjatev, ki se izterjuje, ugasnila na drug način, da je predlagatelj izvršbe umaknil zahtevo za izvršbo, ali da bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen ali da bi bilo razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Pravica do davčne izvršbe pa v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa, tudi ni zastarala. Zato je odločitev tožene stranke, ki je predlog tožeče stranke za ustavitev izvršbe zavrnila, materialnopravno pravilna in zakonita.

Prepustitev kmetijskih zemljišč v obdelovanje drugemu brez pravnega naslova, ki bi bil podlaga tudi za vknjižbo v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru (kot npr. zakupno razmerje – prvi odstavek 28. člena ZKZ), glede na pozitivno pravno ureditev po mnenju sodišča sama po sebi ne more voditi do zaključka, da je lastnik prepustil uporabo kmetijskih zemljišč drugemu brez obveznosti, da za ta zemljišča sam plačuje davke in druge javne dajatve. Namreč, dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti se v primeru prenosa uporabe le tedaj ne pripiše lastniku kmetijskih zemljišč, pač pa drugi osebi, ki ima pravico uporabljati kmetijska zemljišča, če ta oseba pri davčnem organu poda vlogo za določitev dejanskega uporabnika kmetijskih zemljišč.

Predlog se zavrne.