Tožnik s tožbo po presoji sodišča utemeljeno opozarja, na neustrezno dokazno oceno drugostopenjskega davčnega organa v zvezi z računom z dne 20. 6. 2018. Tožnik ta račun kot dokaz predloži tudi sodišču in na njem je zapisano, da je bila po ceni 0,00 EUR tožniku fakturirana ena ura mehaničnega dela na vozilu Ford Ranger, št. šasije …, na računu pa je tudi pripis „montaža piskača“. Sodišče ugotavlja, da je šasijska številka pri tem ista, kot številka vozila, v zvezi s katerim je tožnik uveljavljal pravico do odbitka, pripis o montaži piskača pa je skladen s tožnikovimi trditvami o vgradnji naprave za zvočni opozorilni signal. Vendar pa (drugostopenjski) davčni organ v zvezi s tem predloženim računom (ki je v upravnem spisu predložen z enako vsebino, kot je bil predložen v sodni spis) zaključi le, da ta račun ne dokazuje vgradnje zadevne naprave. Pri tem pa je po presoji sodišča izostala obrazložena dokazna ocena, zakaj davčni organ napravi takšen…

Toženka se v obrazložitvi svoje odločitve izrecno sklicuje zgolj na določbo 99. člena ZDoh-2, in sicer, da se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi, pri čemer pa tožniku ni omogočila, da bi se v postopku z ugotovitvami glede vrednosti kapitala ob odsvojitvi seznanil in da bi se o njih izjavil pred izdajo odločbe. Zato je kršena tožnikova pravica do izjave v postopku ter s tem tudi pravica do učinkovitega pravnega varstva (22. člen Ustave RS).

Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je dopustil zakonodajalec za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno.

Transakcije z lastnimi poslovnimi deleži je torej mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička samo v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe in da je kupnina za lastni poslovni delež bila višja od primerljivih tržnih cen. Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi davčni organ kakorkoli ugotavljal, ali je tožnik za pridobljena lastna poslovna deleža plačal preveč in bi torej po vsebini šlo za prikrito izplačilo dobička.

Tožnik je v izjavi in v pripombah na zapisnik DIN navajal okoliščine, s katerimi je utemeljeval, da se obravnavani posli niso razlikovali od ostalih tožnikovih poslov in da je bil v dobri veri. Teh, za odločitev relevantnih tožnikovih navedb, prvostopenjski organ ni konkretno presodil in ni navedel konkretnih razlogov za svoj zaključek, da tožnik ni pridobil niti osnovnih informacij o prodajalcu predmetnih vozil in o njegovi boniteti. Prav tako ni navedel konkretnih razlogov, iz katerih izhaja zaključek, da je tožnik namenoma spregledal dejstvo, da so zadnji lastniki pravne osebe ter, da se o razlogih za uporabo posebne sheme obdavčitve tožnik ni pozanimal pri prodajalcu.

Za objavo seznama davčnih dolžnikov po petem odstavku 20. člena ZDavP-2 je relevanten podatek o lastništvu oziroma dejanskem lastništvu fizičnih oseb na 25. dan v mesecu pred mesecem objave.

V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDDPO-2 odhodki za obresti od posojil tretjih oseb, za katera kvalificirani družbenik davčnega zavezanca (eksplicitno ali implicitno) jamči na način, ki posojilodajalcu zagotavlja poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, niso davčno priznani, če kadarkoli v davčnem obdobju obseg te garancije presega štirikratnik zneska deleža tega družbenika v kapitalu zavezanca (presežek posojil), ugotovljeno glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju. Pri tem so relevantna tako jamstva, ki jih navaja revident in torej posojilodajalcu zagotavljajo neposredno poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, poleg tega pa tudi vsa druga jamstva, ki pri posojilodajalcu ustvarjajo utemeljeno pričakovanje, da bo v primeru, če posojilojemalec ne bo izpolnil svojih pogodbenih obveznosti, njegovo terjatev poplačal posojilojemalčev kvalificirani družbenik.

Če pa davčni zavezanec dokaže,…

Terjatve iz naslova OPSVZ so prednostne in da posledično zanje odpust obveznosti, do katerega je prišlo v postopku tožnikovega osebnega stečaja, v skladu z 408. členom ZFPPIPP ne učinkuje. S tem stališčem se strinja tudi sodišče. ZFPPIPP v drugem odstavku 408. člena med drugim določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz drugega odstavka 21. člena tega zakona. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti.

V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilne naslove neutemeljeni. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu ZDavP-2.

Dejavnost straže ni potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja, vojaških operacij, posebnega sistema rotacij, izrednih dogodkov ipd., temveč je spadala v “običajno službo” v mirnem času, brez posebnosti, torej ni spadala med posebne (zgoraj navedene) dejavnosti oboroženih sil. To pomeni, da je straža, kot jo je opravljal tožnik, spadala v „običajno službo“ in se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi za ta primer.

Ob uporabi Direktive 2003/88/ES se šteje v delovni čas tudi čas pripravljenosti v okviru straže, v katerem tožnik sicer ni dejansko delal, je pa moral biti v stalni pripravljenosti na določenem kraju in je bil takrat na razpolago delodajalcu, brez možnosti odhoda domov ali kam drugam.

To nadalje pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera ureditev 97.č člena ZObr (ki vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, za ure, v katerih ne opravljajo dejanskega dela, določa, da se ne štejejo v delovni…

V izreku sodbe ne gre le za konkretni opis kaznivega dejanja, ki bi predstavljal le lažne obljube in odločitev obsojencev, da kljub zadostnim sredstvom obveznosti ne bosta plačala, ampak je konkretno opisan še njun goljufiv namen ter dodatno navedene tudi druge okoliščine in opisana ravnanja obsojencev, zaradi katerih oškodovana družba kljub prizadevanjem ni prišla do poplačila. S tem so v opisu kaznivega dejanja podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije.

Sodišče je pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku vezano na materialne predpise civilnega prava, zato tako kot v pravdi, tudi v adhezijskem postopku, oškodovančevemu zahtevku ne more ugoditi v delu, s katerim ta tudi v pravdi ne bi mogel uspeti. Oškodovanka do zneska obračunanega DDV ni upravičena in ji ne pripada, prav tako tudi ne zakonite zamudne obresti od tega zneska, zato je v obravnavani zadevi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki po vsebini pomeni…