Iz listine promemoria, ki se nanaša na vlagatelje, ni mogoče odgovoriti na vprašanje, kdo so bili udeleženci v kapitalu te družbe. Sodišče tožniku pritrjuje tudi v njegovem naziranju, da za samo imetništvo deleža v kapitalu, ob odsotnosti izrecnih kogentnih pravil o nasprotnem, ni bistveno, ali se kapital pridobi z lastnimi, tujimi, izposojenimi ali kakšnimi drugačnimi sredstvi. Vendar pa, glede na to, da tožnik svoje udeležbe v kapitalu sploh ni izkazal, to niti ni bistveno za odločitev v tej zadevi, posledično pa tudi niso relevantni tožbeni ugovori, da naj se drugostopenjski davčni organ ne bi izjasnil o tem, da ni podlage, da bi tožnik moral hraniti potrdila o vplačilu kapitala, oz. da ni drugih razlogov, da bi se hranila več let stara potrdila v tej zvezi.

Odmera davka tožniku v obravnavanem primeru ni zastarala, saj tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka, o katerem je zavezanec…

Sodišče se strinja s tožnikom, da se v izpodbijani odločbi na več mestih ugotavlja, da naj bi bager kot statičen delovni stroj opravljal gradbena dela, ostali delovni stroji pa ne, čeprav izvajajo dela na istem gradbišču. Vendar pa obenem iz obrazložitve odločbe toženke dovolj jasno izhaja, da je prav statičnost bagrov tisti (in edini) razlog, zaradi katerega se zahtevku za vračilo trošarine ugodi. Zato (notranjega) nasprotja v razlogih izpodbijane odločbe sodišče ne vidi, predvsem pa ne vidi, da bi bilo mogoče na tej podlagi sklepati, da so tudi ostali delovni stroji dejansko opravljali gradbena dela. Statičnost je namreč po citiranih določbah ZTro-1 samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje.

Tožnik je bil sklenitelj zavarovanj avtomobilske odgovornosti za vsa vozila, ki so bila predmet preprodaje. Iz pogodb, ki jih je davčni organ pridobil v postopku nadzora, sledi, da je tožnik sklenitelj zavarovanj, in sicer kot zavarovalec in v večini primerov tudi kot zavarovanec in s tem kot lastnik vozila. Na preprodajo pa kaže kratko obdobje zavarovanj, npr. od nakupa do registracije. Zlasti pa je po presoji davčnih organov in tudi sodišča relevantno nesporno dejstvo, da so se prenašali bonusi, sprva iz zavarovanja tožnikov lastnih vozil v dobro zavarovanj vozil, ki so bila predmet preprodaje, ter v nadaljevanju med temi vozili, in da prenosom tožnik, kot nosilec zavarovanj po policah, ni nikoli ugovarjal.

Tožnik ugovarja različni obravnavi delovnih strojev, tj. bagrov, za katere se prizna pravica do vračila trošarine, na eni strani, in ostalih delovnih strojev, za katere se mu pravica do vračila zavrne. Trdi namreč, in v tem ima prav, da se v odločbi na več mestih ugotavlja, da naj bi bager kot statični stroj izvajal gradbena dela, ostali delovni stroji pa ne, čeprav izvajajo dela na istem gradbišču. Vendar pa obenem iz sobesedila razlogov toženke dovolj jasno izhaja, da je prav statičnost bagrov tisti (in edini) razlog, iz katerega se zahtevku za vračilo trošarine ugodi in ne njihova uporaba. Zato (notranjega) nasprotja v razlogih izpodbijane odločbe sodišče ne vidi, predvsem pa ne vidi, da bi bilo mogoče na tej podlagi sklepati, da so bager in tudi ostali delovni stroji dejansko opravljali gradbena dela. Statičnost je namreč po citiranih določbah ZTro-1 poseben oziroma samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu…

Tožnik se je v postopku skliceval na to, da je bil podizvajalec in da ne more predložiti zapisnikov o napakah gradnje na objektih, kjer je opravljal dela kot podizvajalec, zaradi česar se je skliceval na druge posredne dokaze, s katerimi je dokazoval škodo zaradi napak gradnje in posledično nastale odhodke. Davčni organ pa je pri svoji odločitvi izhajal zgolj iz dejstva, da tožnik ni predložil verodostojnih knjigovodskih listin, iz katerih bi bili razvidni zatrjevani odhodki v skladu s SRS. Vendar pa, verodostojne knjigovodske listine niso edini način ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja, saj ima davčni zavezanec za dokazovanje (obstoja) odhodka tudi možnost dokazovanja navedenega dejstva z drugimi ustreznimi dokaznimi sredstvi.

Z ugotovitvijo ničnosti pravnega posla se ugotovi neobstoj takšnega pravnega posla, ki velja za stranke in tudi za tretje osebe glede obstoja pogodbe, torej glede posledic na civilnem področju. Vendar takšna ugotovitev ničnosti pravnega posla nima neposrednih oz. direktnih posledic na davčnem področju in tudi ni opredeljena kot zakonski razlog za avtomatično odpravo oz. razveljavitev davčnih odločb. Šele, če so odmerne odločbe v davčnem postopku odpravljene, je navedeno lahko podlaga za vračilo preveč plačanega davka.

V konkretnem primeru novo dejstvo, na podlagi katerega se lahko uvede obnova postopka v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDavP-2, predstavlja pravnomočna sodba sodišča, s katero je sodišče ugotovilo ničnost pogodbe o nakupu obveznic. Za to sodbo pa je davčni organ izvedel šele z vložitvijo tožnikove vloge za vračilo plačane dohodnine dne 23. 8. 2019. Vendar pa je objektivni petletni rok iz drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 v…

Tožnik utemeljeno ugovarja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz njene obrazložitve namreč ne izhajajo konkretne ugotovitve organa v postopku o načinu izvedbe predmetnih visokih gred, na podlagi katerih bi bilo mogoče ob upoštevanju relevantnih določb GZ in Uredbe o razvrščanju objektov (Uredba) presoditi, ali (sploh) predstavjajo enostaven objekt oziroma drug objekt po GZ in Uredbi oziroma nedovoljen poseg na tem zemljišču ob upoštevanju veljavnega občinskega prostorskega akta.

Sodišče ugotavlja, da sta upravna organa v predmetnem upravnem inšpekcijskem postopku ugotavljala, kateri deli objekta A so bili v požaru 15. 5. 2017 poškodovani, odstranjeni in na novo zgrajeni, zaradi napačne razlage četrtega odstavka 1. člena ZGO-1 pa nista v celoti ugotovila relevantnega dejanskega stanja. Nista namreč ugotavljala, ali je bila po požaru na objektu A situacija, ki bi terjala nujne ukrepe, to je ali je obstajala nevarnost nesreče in kateri posegi oziroma katera dela, če kakšna, so bila nujna, da bi odvrnili morebitno novo škodo, ki jo, kot rečeno, zatrjuje tožnik ves čas postopka. Prav tako organa v upravnem postopku nista razčistila, ali je tožnik imel možnost nevarnost zatrjevanega grozečega onesnaženja zaradi morebitnega večjega deževja odpraviti na kakšen drug način (na primer z odvozom na drugo primerno lokacijo) in katera gradbena dela so bila za odvrnitev takšne neposredno grozeče nesreče nujna.

Iz tekstualnega dela Odloka, ki je veljal v relevantnem obdobju, na katero se nanaša sporno potrdilo o namenski rabi zemljišča parc. št. 1644/11, k.o. …, ni jasno in nedvoumno razvidno, da bi se predmetna parcela nahajala na trasi, predvideni za prestavitev glavne ceste ob letališču. To ne izhaja niti iz grafične karte – priloge B4, iz katere zaradi neustreznega merila sploh ni mogoče razbrati nahajanja predmetne parcele.

Sodišče se sicer strinja s toženko, da pretečenih rokov praviloma ni mogoče podaljšati. Vendar to ne more veljati za primere, kadar rok z učinkom za nazaj podaljša zakon oziroma določi drugačen rok, kot je bil prvotno določen za isto opravilo. Ravno to pa je bilo storjeno s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV, ki izrecno določa, da je rok za vložitev vloge za dodelitev subvencije, ne glede na rok, določen v 16. členu ZIUOOPE, 10. december 2020. Taka je tudi ustaljena praksa naslovnega sodišča3. Iz sistemske uvrstitve te določbe v poglavje z naslovom „Odstop od določb določenih zakonov“ in njene jezikovne razlage namreč jasno izhaja, da učinkuje retroaktivno, tj. tudi na tiste zadeve, o katerih v času, ko je zakon stopil v veljavo, še ni bilo pravnomočno odločeno. S tem ni kršen 156. člen Ustave, saj retroaktivno učinkovanje v tem primeru določa zakon, v pridobljene pravice pa ni poseženo.