Tožnik je odbitek DDV uveljavljal na podlagi sklepa o domiku, čeprav le-ta ne vsebuje podatkov, potrebnih za uveljavljanje odbitka. Tožnik je na sklepu namreč sam napisal, da je bila kupnina plačana ter da je sklep postal pravnomočen ter da uveljavlja odbitek. V primeru, če je kot plačnik DDV določen dolžnik, sodišče v njegovem imenu plačati DDV ter pred plačilom obvestiti pristojni finančni urad, pri čemer se kot obvestilo lahko šteje tudi sklep o izročitvi nepremičnine, če vsebuje vse podatke (višina plačila, kdaj bo plačilo izvedeno, za račun katerega zavezanca); kupec nepremičnine pa lahko uveljavlja pravico do odbitka na podlagi sklepa o izročitvi, na katerem je sodišče obračunalo DDV, če le-ta vsebuje vse predpisane podatke. Šele po izdaji sklepa o poplačilu bo dejansko razvidno, kaj se iz kupnine plačuje in šele tedaj bo zavezanec prejel listino oz. račun, iz katerega bodo razvidni podatki o DDV ali DPN.

Davčni organ je v postopku ugotovil, da je tožnica pridobila kot darilo premično premoženje – denarna sredstva, ki se obdavčijo po določilih ZDoh-2, zato se postopek odmere davka od prejetega darila ustavi, napovedani prejemek pa se obdavči kot drugi dohodek po 105. členu ZDoh-2. Po določbi 2. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 se med druge dohodke vključujejo tudi darila. Iz predhodno navedenega izhaja, da se prvostopenjski davčni organ strinja z opredelitvijo obravnavanega prejemka tožnice kot darila, ki ga je izplačala iz svojih sredstev citirana fundacija kot tuja pravna oseba zasebnega prava. Če pa gre v obravnavani zadevi za darilo, kot ga opredeljuje Obligacijski zakonik, pa za obdavčenje daril v takem primeru prvenstveno veljajo določbe ZDDD.

Pri oceni procesnega dejanskega stanja glede vročitve sodbe je Vrhovno sodišče ocenilo, da predlagatelj s svojimi navedbami in predloženo izjavo A. A. ni uspel izpodbiti pravilnosti vročitve, opravljene v skladu s 142. členom ZPP (fikcija vročitve). Upravno sodišče je ravnalo pravilno, ko je sodbo poslalo na naslov, ki ga je predlagatelj sam navedel v tožbi in katerega spremembe ni javil, čeprav ga k temu zavezuje določba prvega odstavka 145. člena ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1. Predlog vložen skoraj eno let od vročitve je prepozen.

Predlog za dopustitev revizije kljub svojemu obsegu in kar 15 zastavljenim vprašanjem tudi ne izpolnjuje zahtev iz 367. b člena ZPP.

Namesto kratke in jedrnate predstavitve pravnega problema, povezanega s posameznimi pravnimi vprašanji, predlagatelj obširno opisuje način poslovanja družbe in s tem (prikrito) nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa ni…

V predmetni zadevi gre za dohodninsko obveznost na letni ravni, za izpolnitev katere se znesek davka izračuna po koncu časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja. Ker niti ZDavP-2 niti ZDoh-2 glede dohodninske obveznosti na letni ravni ne določata drugače, je davčna obveznost tožnika nedvomno nastala z iztekom leta 2016. Na odmero nastanka obveznosti ne vpliva dejstvo, da se točna višina dohodninske obveznosti ugotovi šele z odločbo, ki jo izda davčni organ, saj je narava te odločbe zgolj ugotovitvena in ne konstitutivna.

Iz predlogu za dopustitev revizije priloženega zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 3. 2022 izhaja, da je Upravno sodišče izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo na glavni obravnavi z utemeljitvijo, da niso relevantni za odločitev, ker se z njimi ne bi dokazovala pravno odločilna dejstva, predlagatelj pa temu takrat ni ugovarjal. Po presoji Vrhovnega sodišča je predlagatelj zato glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludiran (prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). V predlogu tudi ne navaja okoliščin, ki bi mu preprečevale, da bi kršitev uveljavljal takoj, ko je to bilo mogoče (to je še na glavni obravnavi). Zato tudi morebitni uspeh v reviziji in drugačna pravna stališča Vrhovnega sodišča ne morejo pomeniti take spremembe, kot bi jo sicer glede na svoje navedbe v predlogu za dopustitev revizije želel doseči predlagatelj z uspehom v tem revizijskem postopku, saj bi v pojasnjeni nastali…

Po 21. členu ZKZ mora vsakdo, ki želi kupiti naprodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti; upravna enota pa po preteku roka za sprejem ponudbe obvesti vse sprejemnike ponudbe in prodajalca priporočeno s povratnico o tem, kdo je sprejel ponudbo v roku, ki je določen v četrtem odstavku 20. člena ZKZ. Po mnenju sodišča navedenih določb ni mogoče razlagati, da od sprejemnika ponudbe terjajo, da že v sami izjavi o sprejemu ponudbe uveljavlja predkupno pravico pri nakupu; iz zakonske določbe ne izhaja ne eksplicitno niti implicitno, da bi bila sestavni del izjave o sprejemu ponudbe tudi izjava o uveljavljanju predkupne pravice. Tudi razlaga določb 21. člena ZKZ v povezavi s 23. členom ZKZ (o predkupnih upravičencih) po mnenju sodišča ne daje podlage za drugačen rezultat razlage, saj prav tako ne predpisuje načina uveljavljanja predkupne pravice.

Pravilno je sklicevanje tožnika na določbe 76. člena in 77. člena ZDavP-2, da dokazovanje z listinami ni izključeno in da se lahko v primeru odsotnosti listinskih dokazov dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, tudi s pričami, vendar te procesne določbe v postopku niso bile kršene. Pravno pomembna dejstva in načelo materialne resnice v obravnavanem primeru je v postopku finančni organ ugotavljal z vsemi zakonsko dopustnimi instituti. Pridobil je podatke od domačih dobaviteljev in njihove izjave in od tožnika dokumentacijo in listine, s katerimi je ta razpolagal. Zato je glede na ugotovitve v konkretnem postopku, ko tožnik ni razpolagal niti s specifikacijami računov niti raznimi izdelki-projekti, ki naj bi mu jih dobavitelji opravili, poleg nepriznavanja spornih računov upoštevati tudi, da davčni organ ugotavlja, da tožnik ni vodil poslovnih knjig, kar mu davčni organ tudi očita, glede na predpise, ki so zavezujoči glede vodenja poslovnih…

Kupec električne energije porabljene v metalurških procesih, ki vračilo trošarine po 19. členu ZTro-1 uveljavlja z drugačnim zahtevkom od prvotno deklariranega zahtevka za to koledarsko leto, zgolj zaradi tega ne izgubi pravice do vračila trošarine. Vendar pa iz prvotno deklariranega zahtevka izhajajo časovne omejitve in način uveljavljanja te pravice v posameznem koledarskem letu. V obravnavanem primeru je tožnik v letu 2016 izbral mesečni način uveljavljanja vračila trošarine. Tožniku je bila po 12-ih odločbah prvostopenjskega organa vrnjena trošarina za električno energijo, porabljeno v metalurških procesih v posameznem mesečnem davčnem obdobju v livarni aluminija v Tovarni B. Tožnikov (drugi) zahtevek za vračilo trošarine z dne 22. 2. 2017, ki ga je deklariral kot letni zahtevek in s katerim je uveljavljal vračilo trošarine za porabljeno električno energijo v metalurških procesih za leto 2016 v poslovni enoti Tovarna A., je tako, glede na izbrani mesečni…

Med strankama ni sporno, da obveznosti niso bile poravnane. Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, seveda ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2.

Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.