Pri razlagi „drugega dohodka“ iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je treba upoštevati, da gre za dohodek sui generis, in da se lahko šteje za drugi dohodek le tisti dohodek, ki ga je davčni zavezanec dejansko dosegel s svojo aktivnostjo in s ciljem povečanja svojega premoženja.

Tožnik je po pooblaščencu sporočil prvostopenjskemu organu, da je pooblaščenec tožnika seznanjen s postopkom in se odpoveduje osebni seznanitvi ter pričakuje pisne odpravke za tožnika. Tako so neutemeljene navedbe tožnika, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v upravnem postopku.

V upravnem postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Upravni organ je zato dolžan izvesti poseben ugotovitveni postopek za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in…

V obravnavanem primeru se je kasneje izkazalo, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan neupravičeno, zaradi česar po presoji sodišča v takem primeru dolžnik – tožnik ni tisti, ki bi moral plačati stroške davčne izvršbe.

Zakon sicer predvideva, da organ lahko odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori tudi, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če „samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi“ (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku tako ni dovolj zgolj to, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in v njem vključenega načela zaslišanja strank, pač pa mora biti tako dejanje nepotrebno tudi za uveljavitev ter za zavarovanje strankine pravice in pravne koristi.

Tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imela možnosti sodelovanja v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev temelji na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožeči stranki.

Vozilo je tožeča stranka odjavila iz prometa, zato je dolžna za obdobje enega leta plačati letno dajatev, kot izhaja iz plačilnega naloga. Dajatev za odjavljeno vozilo se plačuje deset let od zadnje odjave vozila. V navedenem poglavju je v 16. členu določeno tudi, kdaj obveznost plačila dajatve za odjavljeno vozilo preneha, vendar pa v predmetni zadevi ni podan noben izmed navedenih taksativno naštetih pogojev.

Tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imela možnosti sodelovanja v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev temelji na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na navedeno ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožeči stranki.

Tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imela možnosti sodelovanja v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev temelji na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožeči stranki.

Okoliščine glede pravilnosti vročitve sklepa in posledičnega pretrganja zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga so ostale neizkazane do te mere, da sodišče pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi ne more potrditi.

Zastaranje pretrga tudi sklep o izvršbi davčnega organa, čeprav je bil ta kasneje v postopku sodnega nadzora odpravljen.

Peti odstavek 113. člena ZDoh-2 se uporablja v postopkih odmere dohodnine za tista leta, ko je bila ta zakonska določba še v veljavi, ne glede na to, kdaj in na kakšen način je bil postopek odmere dohodnine začet. V postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe do ukinitve posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, je zato treba upoštevati tudi navedeno olajšavo, če jo je zavezanec uveljavljal za čas, ko je še v veljavi.

Zakon ne zahteva, da davčni zavezanec navedeno davčno olajšavo uveljavlja, ampak se mu ta olajšava priznata po samem zakonu, glede posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, če davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga ugotovi, da gre za takega zavezanca.

V primeru roka, določenega v 12. členu Uredbe o rudarski koncesnini in srdstvih za sanacijo, gre za instrukcijski rok, katerega posledica ni v ugasnitvi pravice do izterjave terjatve.

Ker je o obveznosti tožeče stranke treba stranki kot zavezancu za plačilo dajatve izdati upravno odločbo, ki vzpostavlja izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti, je obveznost tožeče stranke kot takšna sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2.