Dobava lesa po računu ni izkazana. Iz računa kot takšnega namreč podatki o dobavi blaga niso razvidni. Prilog pa račun nima in tudi ne specifikacije. Verodostojnost računa ni izkazana in zato ni podlage za odbitek vstopnega DDV na njegovi podlagi. Obstoj pogojev za odbitek vstopnega DDV, v konkretnem primeru dejanske dobave lesa in s tem verodostojnost računa, dokazuje zavezanec in zato ni utemeljena zahteva tožeče stranke, da naj jih in na kakšen način naj jih ugotavlja davčni organ, kot se to predlaga v tožbi.

V primeru pomoči, ki se financirajo iz skladov Unije in ko so ogroženi finančni interesi Unije ter ko gre za napačno uporabo prava Unije, je štiriletni zastaralni rok od storitve nepravilnosti, ki se uporablja za izterjavo nezakonite pomoči, določen v členu 3 (1) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti. Navedena uredba se lahko uporabi le, če so izpolnjeni pogoji za uporabo te uredbe, v nasprotnem primeru pa se uporabi rok, ki je določen v nacionalnem pravu. Navedene uredba se uporabi le takrat, ko gre za kršitev določb zakonodaje skupnosti, ali pa se kršitev nanaša na dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, pri čemer mora takšna kršitev škodljivo vplivati na proračun Skupnosti bodisi z zmanjševanjem ali izgubo prihodkov, bodisi z neupravičenimi izdatki. V primeru, da ti pogoji niso podani, se za vprašanje zastaranja uporabi nacionalna zakonodaja, kar je tudi konkretni primer.

Obstoj listine, ki ustreza uporabljenim računovodskim standardom, sam po sebi na davčnem področju ni zadosten pogoj za uspešnost dokazovanja nastanka poslovnega dogodka in s tem tudi ne višine izračunanega davka.

Vprašanje, ali je določena knjigovodska listina verodostojna ali ne, je povezano s kvaliteto samega dokaza, ki se ovrednoti z ustreznimi računovodskimi standard. Zato je tudi vprašanje, ali je določen prihodek oziroma odhodek mogoče izkazati z ustrezno, verodostojno knjigovodsko listino, vprašanje načina dokazovanja tega dejstva, obstoj take listine pa sam po sebi ni nujen, niti ne zadosten pogoj za uspešnost takega dokazovanja.

Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če niso le-ti bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku.

Četudi 7. točka 9. člena pogodbe o zaposlitvi napotuje na splošno zakonsko ureditev prenehanja delovnega razmerja, to ne pomeni, da jo je možno uporabiti mimo pogodbenega dogovora iz 1. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Ravno to pogodbeno določilo je odraz posebne ureditve, ki jo za poslovodne osebe dopušča zakon in ki si jo je tožnik izgovoril ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi – da mu po odpoklicu s funkcije generalnega direktorja pred iztekom mandata delovno razmerje za določen čas ne preneha in se ga do 31. 3. 2023 razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim in za to delovno mesto sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 3. 2023. Navedeno toženkino zavezo tožnik utemeljeno prikazuje kot poseben pogodbeni pogoj, ki mora biti izpolnjen, preden lahko pridejo v poštev tudi drugi zakonsko določeni načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Toženka sporne zaveze…

Začasni sklep o zavarovanju velja določen čas, v tožnikovem primeru je veljal do plačila davčne obveznosti, kot je bila ugotovljena z odločbo z dne 20. 12. 2019, kar jasno izhaja tudi iz 5. točke izreka izpodbijanega sklepa. Ker so bile, po ugotovljenem zgoraj, zavarovane davčne obveznosti v celoti izpolnjene, je izpodbijani sklep prenehal veljati, s tem pa so tudi prenehali njegovi pravni učinki na tožnikov pravni položaj.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo X Ips 218/2014 z dne 15. 7. 2015 že presojalo sporno določbo Konvencije med Republiko Slovenijo in Češko Republiko o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje (drugi in tretji odstavek 2. člena) in glede razlage besedila, ki se v angleščini glasi: ”The existing taxes to which the Convention shall apply are in particular” zavzelo stališče, da gre za taksativno navajanje posameznih vrst davkov, za katere se uporablja Konvencija in ne za primeroma (eksemplifikativno) navajanje posameznih vrst davkov.

Prevoznik, ki je blago prevzel v Luki Koper, je to storil za končnega kupca, ki je s tem pridobil pravico razpolaganja na blagu pred prevozom (preko posredne posesti prevoznika). Vendar pa davčni organ tega dejstva niti ni ugotovil za vseh 35 obravnavanih prevozov, temveč le v 20 primerih. Ker iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kolikšen del tožniku odmerjenega in v plačilo naloženega DDV se pripiše tem preostalim primerom, o tem ni mogoče odločiti posebej.

Glede na predhodno navedeno je za ugotovitev nedovoljenega davčnega izogibanja bistveno, da je bil pravni posel ali več pravnih poslov sklenjen z izključnim ali bistvenim namenom, da se prepreči doseganje cilja davčnega predpisa (umeten konstrukt brez ekonomskih razlogov), kar mora temeljiti na objektivnih in subjektivnih okoliščinah, ugotovljenih v konkretni zadevi, česar pa sodišče v konkretnem primeru ne more preizkusiti.

Po določbi 2(a) se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, ima pa bistvene značilnosti kompletnega ali končnega proizvoda, uvršča v isto tarifno številko kot končni proizvod. Prav njihovo prepoznanje kot bistvenih delov oziroma kot delov, ki imajo bistvene lastnosti kompletnega ali končnega izdelka, je torej pogoj za to, da se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, uvrsti pod isto tarifno številko kot končni izdelek, in je zato pomanjkanje ustreznih (vsebinskih) razlogov, iz katerih carinski organ ni sledil opredelitvi delov kot bistvenih in s tem uvrstitvi, kakršno uveljavlja tožeča stranka v zahtevi, po presoji sodišča šteti za bistveno pomanjkljivost obrazložitve.