Škoda, opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora in v tem času nastale prekluzije za odločanje o odpravi odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, niti ni škoda, ki bi bila neposredna posledica izpodbijane zavrnilne odločbe.

Ugoditev predlagani začasni odredbi ni mogoča niti iz razloga, ker odprava izpodbijanega akta (ugoditev tožbi) že po svoji vsebini ni začasni ukrep, ki bi uredil sporno stanje med strankama do odločitve v tem upravnem sporu (ampak bi pomenil meritorno odločitev v zadevi).

Družbenik družbe, ki preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, ni njen univerzalni pravni naslednik. Vendar pa je pri tem načinu prenehanja zakonsko še vedno predvideno pravno nasledstvo, saj glede na naravo prenehanja in zaradi varstva upnikov skladno s 425. členom ZGD-1 odgovornost za neplačane obveznosti prevzamejo družbeniki. V skladu s sodno prakso je družbenik v takem primeru singularni pravni naslednik izbrisane družbe in kot tak v skladu s 425. členom ZGD-1 odgovarja za morebitne neporavnane obveznosti izbrisane družbe. Pri tem ni videti ovir, da to stališče ne bi veljalo tudi za morebitne davčne obveznosti, ki bremenijo izbrisano družbo.

Na podlagi ZSDP-1 sta podlagi za zavarovanje dve in sicer se zavarovalna podlaga deloma nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost, deloma pa na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Na podlagi 67. člena ZDR-1 ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ali predpisi o starševskem dopustu, pravico iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal poln delovni čas. Delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varstvo do sorazmernega dela minimalne plače. Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost je s tem tudi obseg obveznega zavarovanja…

Tožnik na terminu pri uradni osebi, ki je vodila postopek, kot izhaja iz zapisnika, ni podal konkretnih vsebinskih navedb, kakršne navaja v tožbi, niti dokaznih predlogov. Kopije pritožbe stranke B., ki je bila vložena v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora proti tej isti pravni osebi in ki jo je tožnikov pooblaščenec v vednost postal prvostopenjskemu davčnemu organu v tu obravnavani zadevi, pa ni mogoče šteti za tožnikovo vlogo. Poleg tega tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe zlasti tudi ni predložil prav nobenih dokazov oz. ni podal nobenih dokaznih predlogov. Tožnik je bil v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pozvan k sodelovanju ter izjasnitvi in predlaganju dokazov, kar bi lahko storil bodisi pisno bodisi ustno, pri tem pa bi v vsakem primeru šlo za samostojno procesno dejanje.

V obravnavanem primeru gre za odmero davka, ki se po določbah ZDoh-2 ne všteva v letno davčno osnovo in se šteje za dokončen davek. To pa pomeni, da pravna korist tožnice glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi A. kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se s tem, ker gre za dokončen davek, odloča tudi o pravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnice kot zavezanke za dohodnino. To pa obenem pomeni, da tožnica ne bo imela možnosti, da se udeležuje postopka odmere dohodnine ne v tem in tudi ne v drugem postopku, saj v ZDavP-2 ni predviden poseben postopek, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja.

Ne drži tožbena trditev, da ima račun vse obvezne podatke. Nesporna je tudi vsebina specifikacije ter dejstvo, da je bila predložena naknadno, to je šele v pripombah, čeprav je bila tožeča stranka pozvana, da jo predloži, že tekom nadzora. Pri tem je pritrditi toženki, da je tudi specifikacija pomanjkljiva in da zato ni mogoče brez vsakega dvoma zaključiti, da gre pri opremi, ki se je ob pregledu mobilne enote nahajala v gostinskem lokalu, za opremo po spornem računu. Takšen zaključek pa nenazadnje podpirajo tudi dejstva oziroma okoliščine, ki se nanašajo na prodajalca, zlasti dejstvo, da je bila družba A. nedelujoča in da zadevne opreme ni imela evidentirane.

Ugotovitev davčnih organov, da nesporen obstoj zapadlih in neplačanih davčnih obveznosti iz davčnih obdobij pred odsvojitvijo, zgolj iz razloga, ker te obveznosti niso bile izkazane v bilanci stanja, ker je bila odmerna odločba izdana po odsvojitvi in ker davek zaradi stečaja ni bil plačan, ne vpliva na primerljivo tržno vrednost poslovnega deleža, je nelogična na prvi pogled in zato neprepričljiva. Obstoj dodatnih davčnih obveznosti družbe je namreč nesporen, glede na definicije primerljive tržne in knjigovodske vrednosti podjetja (poslovnega deleža), pa sodišče kot logičen ocenjuje zaključek, da obstoj obveznosti vpliva tudi na obe kategoriji vrednosti podjetja. Zato bi bilo treba takšno dokazno oceno navedb tožnice preveriti na podlagi pravil stroke ocenjevanja vrednosti podjetij, kar je tožnica z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca tudi predlagala.

V obravnavanem primeru nadomestilo plače po prenehanju delovnega razmerja iz razloga poškodbe pri delu, izplačano s strani ZZZS, predstavlja dohodek, do katerega je bil tožnik upravičen že v letu 2015. Vendar prejetega nadomestila plače ni mogoče upoštevati pri odmeri dohodnine za leto 2015, kot to zmotno meni tožnik. Kot izhaja iz 15. člena ZDoh-2, se dohodek obdavči v davčnem obdobju, v katerem je bil dejansko prejet (v smislu izplačan), kar pa je bilo v primeru tožnika v letu 2017. Zato je prvostopenjski davčni organ znesek 9.841,56 EUR pravilno upošteval pri odmeri dohodnine za leto 2017.

Tožeča stranka je bila ob dobavi vozil seznanjena s podatki iz prodajnih pogodb in iz prometnih dovoljenj za vozila. Ti pa se v pogledu zadnjih lastnikov vozil v bistvenem razlikujejo in s tem vzpostavljajo dvom v upravičenost uporabe posebne sheme s strani dobaviteljev, kar je pogoj za ugodnejšo obdavčitev, ki jo uveljavlja tožnica. Iz prometnih dovoljenj namreč, drugače kot iz prodajnih pogodb, ki glasijo na fizične osebe, izhaja, da so bili zadnji lastniki vozil pravne osebe. Tožeča stranka, ki je razpolagala s prometnimi dovoljenji, bi zato kot izkušen preprodajalec morala vedeti, da v takšnem primeru vozila niso mogla biti prodana po posebni shemi. Zato bi bila dolžna ta podatek preveriti in se prepričati, da je klavzula na računu pravilna, saj le-ta odločilno vpliva na pravilnost izpolnjevanja njenih davčnih obveznosti, sicer pa obračunati DDV po splošni shemi.

Tožnik je od svojega družbenika kupil lastni delež, in sicer 38,0271 % kapitala za kupnino 46.000,00 EUR. Šlo je za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožnik pridobil lastni poslovni delež, družbenik pa pravico do izplačila kupnine. Za davčno presojo tega posla ni bistveno, ali je bil namen sklenitve pravnega posla nakupa oziroma prodaje lastnih poslovnih deležev v pridobitvi določene (nižje) stopnje obdavčenja izplačanih sredstev, saj ne gre za to, da bi se pogodbeni stranki nameravali izogniti uporabi davčnih predpisov in poskušali pridobiti neupravičeno davčno ugodnost. Nakup lastnega poslovnega deleža sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.