Tožnik je imel prijavljeno stalno prebivališče na naslovu C., kjer je imela prijavljeno stalno prebivališče tudi A. A. Iz navedenega izhaja, da sta bila tožnik in A. A. na podlagi uradnih evidenc evidentirana na istem naslovu in sta bila 30. 6. 2019 po predpisih o prijavi prebivališča stalno prijavljena na istem naslovu. Prijava stalnega ali začasnega bivališča v enem ali več gospodinjstev je eden od zakonskih pogojev za opredelitev kmečkega gospodinjstva (drugi odstavek 69. člena ZDoh-2).

Upravna postopka sta bila že zaključena, zato dostop do informacij ne more škodovati njuni izvedbi, zahtevani dokumenti ne ustrezajo pogojem, da bi jih lahko obravnavali kot davčno tajnost, ker niso nosili oznake davčne tajnosti in jih prvostopenjski organ ni obdeloval za namene davčnega postopka, da bi na njihovi podlagi davčni organ odločil o davčni obveznosti, za poslovno skrivnost pa ne gre iz razlogov, ker so podatki po zakonu javni, če gre za podatke o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.

Dejstvo, da prvostopenjski organ v isti zadevi z isto številko po pravnomočnosti sklepa vodi tudi postopek nadzora izvršitve izdanega akta, ne pomeni, da je predhodni postopek ugotavljanja skladnosti delovanja kolektivnih organizacij z določbami ZKUASP še v teku in zato ni mogoče slediti prvostopenjskemu organu, da bi razkrivanje zahtevanega podatka škodovalo izvedbi konkretnega postopka. Tožena stranka je zavzela pravilno stališče, da dejstvo, da je…

V skladu z določbo drugega in četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 se pojem davek razlaga kot davek s pripadajočimi dajatvami (obresti). Obresti, ki jih odmerja oziroma izreka davčni organ, so pripadajoče dajatve, ki štejejo za davek, če ni z zakonom drugače določeno (četrti odstavek 3. člena ZDavP-2). To pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, v konkretnem primeru prispevkov, in kar pomeni, da niso bile predmet odpusta po sklepu o odpustu obveznosti.

Tako ZDavP-2 kot ZUP dopuščata elektronsko vročanje strankam v postopku, ki je enakovredno klasični osebni vročitvi. Vendar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bili pogoji za vročanje poziva tožniku za dopolnitev vloge po elektronski poti izpolnjeni. Elektronsko vročanje po ZUP namreč poteka preko varnega elektronskega predala oziroma registriranega elektronskega naslova, po ZDavP-2 pa preko sistema eDavki. V konketnem primeru je bil poziv tožniku poslan na elektronski naslov kontaktne osebe, naveden v zahtevi za vračilo DDV. Takšna vročitev pa ni skladna z določbami ZUP oziroma ZDavP-2 o osebnem vročanju.

Tako ZDavP-2 kot ZUP dopuščata elektronsko vročanje strankam v postopku, ki je enakovredno klasični osebni vročitvi. Vendar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bili pogoji za vročanje poziva tožniku za dopolnitev vloge po elektronski poti izpolnjeni. Elektronsko vročanje po ZUP namreč poteka preko varnega elektronskega predala oziroma registriranega elektronskega naslova, po ZDavP-2 pa preko sistema eDavki. V konketnem primeru je bil poziv tožniku poslan na elektronski naslov kontaktne osebe, naveden v zahtevi za vračilo DDV. Takšna vročitev pa ni skladna z določbami ZUP oziroma ZDavP-2 o osebnem vročanju.

ZDavP-2 začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti v prvem odstavku 125. člena opredeljuje drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena, prav tako pa različno ureja pretrganje zastaranja odmere in izterjavo davčne obveznosti v prvem in drugem odstavku 126. člena ZDavP-2. Beseda „prvič“ v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 se nanaša na pretrganje zastaranja oziroma na določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon.

ZDavP-2 začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti v prvem odstavku 125. člena opredeljuje drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena, prav tako pa različno ureja pretrganje zastaranja odmere in izterjavo davčne obveznosti v prvem in drugem odstavku 126. člena ZDavP-2. Beseda „prvič“ v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 se nanaša na pretrganje zastaranja oziroma na določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon.

Če tožniku storitve po računih sploh niso bile opravljene, to pomeni neizpolnjenost prvega pogoja za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Zato bi ob ustrezno obrazloženi ugotovitvi, da navedeni pogoj ni izpolnjen, v zadevi tožniku dodatni DDV moral biti odmerjen iz tega razloga, pri tem pa nadalje niti ne bi bilo pomembno (ne)izpolnjevanje ostalih pogojev (med katere sodi tudi ustreznost računa). Dejstvo, da naj storitve ne bi bile opravljene, sploh ni bilo predmet ugotavlja na prvi stopnji. Izpodbijane odločbe v tem smislu, ni mogoče preizkusiti. Razlogovanje v njej je namreč v nasprotju samo s seboj, saj se tožniku pravico do odbitka izrecno odreka zaradi neizpolnjevanja 2. (in 3.) pogoja za odbitek, pri čemer pa davčni organ navaja po vsebini okoliščine, ki bi narekovale nepriznanje pravice do odbitka zaradi neizpolnjevanja 1. pogoja.

Plačilna naloga, ki sta podlaga za izterjavo predmetne sodne takse sta postala izvršljiva 27. 10. 2010. Predlagatelj izvršbe je 18. 11. 2010 podal predlog za njuno izterjavo v skupnem znesku 115,00 EUR. Postopek davčne izvršbe se je tako začel v petletnem relativnem zastaralnem roku 29. 11. 2012 z izdajo sklepa o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika. Ker je bila obveznost iz naslova sodne takse po naveden sklepu le delno poravnana, se je postopek davčne izvršbe nadaljeval s sklepom na tožnikova denarna sredstva in s sklepom na denarne prejemke tožnika. Od 23. 4. 2019, ko je bil zastaralni rok nazadnje pretrgan, pa do izdaje izpodbijanega sklepa, to je 13. 11. 2019, pa še ni preteklo pet let. Pretekel tudi še ni desetletni absolutni zastaralni rok.

Davčni organ je z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdal po uradni dolžnosti, postopek davčne izvršbe ustavil, vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe pa razveljavil. Pravna posledica oz. učinek izpodbijanega sklepa je torej v tem, da tožnice na podlagi izvršilnega naslova, to je prej navedenega sklepa o davčni izvršbi, ni več mogoče terjati za poplačilo zapadlih davčnih obveznosti. Izpodbijani akt tako tožnici ne nalaga izpolnitve nobene obveznosti, saj se je prisilna izpolnitev obveznosti že izvršila. Cilj davčne izvršbe, to je poplačilo davčnega dolga je bil izpolnjen, zato so bili izpolnjeni pogoji za ustavitev davčne izvršbe. Ustavljeni postopek pa se tudi ne more več nadaljevati. Z izpodbijanim sklepom davčni organ tudi ni odločil o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.