Letni dodatek, ki ga prejemajo uživalci slovenskih pokojnin ter temu dodatku primerljiv regres za letni dopust, ki ga prejema tožnik kot letni dodatek k svoji pokojnini iz Republike Avstrije, ne predstavljata pravic delavca iz sklenjenega delovnega razmerja v smislu 13. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, zato je davčni organ ravnal pravilno, ko je pri odmeri akontacije dohodnine upošteval celotno višino regresa.

Pri odmeri akontacije dohodnine je bila pravilno upoštevana tudi višina božičnice tožnika, ki predstavlja po svoji pravni naravi dodatek k tuji pokojnini (drugi odstavek 40. člena ZDoh-2), in je zato že po naravi stvari ni mogoče enačiti s prejemkom (v Republiki Sloveniji ali v tujini) zaposlenih delavcev v smislu 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2. Tudi božičnica namreč ne predstavlja dela plače tožnika oziroma pravice iz naslova sklenjenega delovnega razmerja, pač pa prejemek iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega…

Zastaranje je bilo zadržano za čas teka postopka osebnega stečaja, zato upoštevajoč datum izdaje sklepa o izvršbi, ki je povzročil pretrganje zastaranja po določbi drugega odstavka 126. člena ZDavP-2, zastaranje terjanega dolga ne relativno ne absolutno do izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi ni nastopilo.

Uredba o izvajanju ukrepa odpravljanje zaraščanja na kmetijskih zemljiščih med drugim določa, da mora vlagatelj ob oddaji vloge na javni razpis izpolnjevati tudi pogoj v 11. točki 5. člena Uredbe, in sicer da ima lahko ob oddaji vloge na javni razpis do 50 EUR neporavnanih davčnih obveznosti do države. Nedavčnih obveznosti do države ali občine javni razpis in Uredba ne omenjata, zato upravni organ ni imel podlage, da termin davčnih obveznosti razširi tudi na neplačane nedavčne obveznosti.

Ker je namen določbe 160. člena ZDavP-2 enak kot namen določbe 102. člena ZIZ, torej dolžniku zagotoviti minimalne pogoje za življenje, sodišče zaključuje, da kolikor so akontacije dohodnine plačane iz naslova denarnih prejemkov, ki v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, v primeru vračila le-teh tudi za te veljajo omejitve izvršbe, določene v tem predpisu.

Dohodek, ki ga na podlagi izdanih računov prejme gospodarska družba, ni mogoče šteti posamezniku, ki je pri njej zaposlen, tudi če je za to podjetje opravljal storitve.

Davčni organ bi moral ob upoštevanju drugega odstavka 152. člena ZDavP-2 stroške davčne izvršbe, kamor v konkretnem primeru spadajo stroški izdaje sklepa o izvršbi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 30 dni od dneva, ko je davčni organ ugotovil, da izvršba ni bila upravičena do plačila, povrniti tožniku, v kolikor so bili ti stroški že poravnani. V obravnavanem primeru se je namreč kasneje izkazalo, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan neupravičeno, zaradi česar po presoji sodišča v takem primeru tožnik ni tisti, ki bi moral plačati stroške davčne izvršbe.

Tožnik utemeljeno izpostavlja, da toženka v dosedanjem postopku ni zadostno opredelila, kateri pravni posel naj bi bil prikrit in s tem relevanten za obdavčitev. Drugostopenjski organ je glede tega le nekonkretizirano navrgel, da naj bi šlo za izplačilo sredstev tožniku kot nekdanjemu direktorju družb B. in C. Kolikor navedeno drži, bi bilo treba to razmerje tožnika natančneje opredeliti. Kajti, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožnik v teh dveh družbah ni bil le poslovodja, temveč je bil tudi njun družbenik. Vse navedeno pomeni, da je bil s tema družbama lahko v razmerju na podlagi različnih pravnih podlag: morebiti delovnopravno, morebiti zgolj korporacijskopravno, morebiti le obligacijskopravno. V vsakem primeru bi bilo treba z gotovostjo opredeliti prikriti pravni posel oz. pravo ekonomsko vsebino, kdaj je do obdavčljivega dogodka prišlo, ter posledično identificirati, kdo je zavezanec za davek. Šele ko bi bil konkretno opredeljen…

Glede očitka tožnika, da je ga je davčni organ obtožil in spoznal za dolžnika brez javnega sojenja, sodišče pojasnjuje, da davčni organ v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti. Obveznost plačila torej ni bila naložena s strani davčnega organa, temveč s strani predlagatelja izvršbe, pri čemer pa v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Davčna osnova je torej v izreku odločbe o odmeri akontacije dohodnine navedena le kot podlaga, da se skupaj z davčno stopnjo izračuna akontacija dohodnine. Ta navedba ne pomeni, da je z njo davčni organ odločil tudi o davčni osnovi za obračun dohodnine na letni ravni, saj je ugotovitev višine prejetega dohodka kot podlaga za izračun te predmet drugega postopka (členi 119 in nasl. ZDoh-2).

Davčni organ je v postopku odmere dohodnine vezan na višino akontacije dohodnine, odmerjene z odločbo o odmeri akontacije dohodnine, ni pa vezan na navedeni višino in vrsto dohodka, ki sta bili ugotovljeni v postopku odmere akontacije dohodnine.

Odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil drug davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan. Tako izrek odločbe iz davčnega inšpekcijskega postopka v tej zadevi nima neposrednega vpliva na končno odmero davčne obveznosti tožniku.