Tožnik je sporni aneks predložil prvič šele v pritožbenem postopku, kar pa je toženka zavrnila kot pritožbeno novoto po tretjem odstavku 238. člena ZUP. Tožnik tudi v tožbi ne pojasni razlogov, zakaj ni predložil aneksa že v postopku na prvi stopnji.

ZDoh-2 v prvi vrsti napotuje na pogodbeno določeno vrednost nepremičnine, kar je davčni organ v obravnavani zadevi tudi konkretno pojasnil in ugotovil, da je vrednost predmetne nepremičnine ob pridobitvi razvidna iz listine – pogodbe o nakupu nepremičnine z dne 19. 6. 2019, iz katere izhaja, da je kupnina za odsvojeno nepremičnino znašala 65.000,00 EUR.

Upoštevaje, da je tožena stranka s sklepom z dne 3. 9. 2020 razveljavila svoj sklep z dne 3. 7. 2020 in odločila o tožničinem tožbenem zahtevku, to je o višini nagrade in povračilu stroškov za opravljene storitve v okviru BPP, izpodbijani sklep z dne 3. 7. 2020 za tožnico nima nikakršnih pravnih posledic in ne posega v njeno pravno korist. To pomeni, da s tožbo zoper navedeni sklep v tem upravnem sporu očitno ne more več izboljšati svojega položaja. Pri uporabi materialnih predpisov v času odločanja upravni organ veže načelo zakonitosti (prvi odstavek 6. člena ZUP), ki mu nalaga dolžnost upoštevati predpis veljaven v času odločanja. Tudi če tožena stranka priznanega zneska tožnici še vedno ni izplačala, to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost njene dokončne odločitve. V tem primeru ima tožnica skladno s prvim odstavkom 290. člena ZUP12 na voljo podajo zahteve za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe.

Sodišče tako zaključuje, da se za pravilno opredelitev stroškov končnega odjemalca električne energije v smislu druge alineje 2. člena Uredbe 46/15, ki se upošteva pri izračunu elektro-intenzivnosti, upošteva tudi plačani DDV, ne glede na to, da ga sicer lahko zavezanec za DDV ob upoštevanju pogojev, določenih v 67. členu ZDDV-1, uveljavlja kot odbitek vstopnega davka ali ne.

V upravnem sporu Upravno sodišče RS ne sme odločati o utemeljenosti naloženih stroškov v kazenskem postopku, saj bi s tem posegalo v pristojnost kazenskega sodišča in hkrati v samo vsebino izvršilnega naslova, ki ga v davčni izvršbi ni več mogoče presojati.

Sodišče pa v zvezi z navedbami tožnika, da je sklep nezakonit, izpostavlja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika.

Sodišče še izpostavlja, da je pravilno tudi stališče upravnega organa, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana.

Izpodbijan je sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

Kadar se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov tudi plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti.

Delodajalce, ki se v Avstriji štejejo za državo, politično enoto, lokalno oblast ali organ lokalne uprave, določa avstrijska nacionalna zakonodaja, od tovrstne opredelitve pa je odvisna pravica do obdavčitve dohodka iz zaposlitve glede na določbe Konvencije. Slednje pa mora upoštevati tudi finančni organ pri odmeri akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve.

V postopku davčne izvršbe zavezanec za davek ne more vplivati na vrstni red poplačila davka. Navedeno pravilo tako pomeni, da znotraj posamezne vrste davka zavezanec ne more sam določati vrstnega reda plačil in torej ne more doseči prednostne poravnave pozneje dospele obveznosti te vrste davka.

Pri spornem plačilu ne gre za plačilo imetnika ODRF v zameno za rabo radijske frekvence, saj je to plačilo urejal osmi odstavek 60. člena ZEKom-1, ampak gre za plačilo oziroma pristojbino, ki je bila po ZEKom-1 namenjena za delovanje agencije.

Pristojbina iz prvega odstavka 60. člena ZEKom-1 po vsebini ustreza upravni pristojbini iz 12. člena Direktive o odobritvi (oziroma člena 16 Direktive EECC), pristojbina iz osmega odstavka 60. člena ZEKom-1 pa pristojbini za pravice uporabe in za pravice do vgradnje naprav iz 13. člena Direktive o odobritvi (oziroma člen 42 Direktive EECC).

Sorazmernost pokrivanja stroškov za delovanjem agencije, tj. za zagotavljanje njenih storitev v zvezi z izdajanjem ODRF, upravljanjem frekvenčnega spektra in nadzorom nad izvajanjem dodeljenih pravic, ni v neposredni povezavi s tem, v katerem obsegu posamezni operaterji uporabljajo oziroma ne uporabljajo dodeljene ODRF oziroma ali so pri tem moteni.

V primeru, da je davčni zavezanec rezident Slovenije in se kot tak obdavči v Sloveniji, se za obdavčitev uporabi slovensko materialno pravo.

Davčni organ je po presoji sodišča ravnal skladno z določbami materialnega prava, ko je dohodek tožnika iz tega naslova, kljub temu, da je njegova obdavčitev v Avstriji drugačna od obdavčitve v Sloveniji, obravnaval kot regres oziroma dohodek primerljiv regresu in ga obdavčil na enak način, ko če bi tožnik regres v tej višini prejel pri slovenskem delodajalcu.

Dejstvo, da je tožnik v Avstriji iz naslova plač zaradi avstrijske zakonodaje plačal višji davek, kot bi ga v primeru, da bi dohodek prejel v Sloveniji, ne predstavlja neenake obravnave.