Prikrito izplačilo dobička po 7. točki 74. člena ZDDPO-2, na katero se sklicuje toženka, se nanaša na prikrito izplačilo dobička, ki se opravi osebi, ki ima (neposredno ali posredno) v lasti v cit. določilu definiran delež v kapitalu izplačevalca. Toženka pa v drugostopenjski odločbi ugotavlja, da D.D. tudi po prodaji deleža v družbi A. slednjo še vedno obvladuje prek tožnika ter da si je D.D. izplačal 5,6 mio EUR kot vračilo posojila, ekonomsko pa gre za izplačilo dobička, torej je D.D. imel ob prodaji deleža v A. namen prihraniti na davku iz naslova izplačanega dobička.

Pravica do odbitka nastane, ko nastane obveznost za obračun davka, to je ob dobavi blaga (63. člen ZDDV-1 oz. 167. člen Direktive o DDV). Posledično lahko samo položaj, v katerem oseba takrat deluje (status), določi obstoj pravice do odbitka. Zato ima pravico do (takojšnjega) odbitka (celotnega) vstopnega DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačala za zadevno blago, tudi oseba, ki ob pridobitvi deluje kot davčni zavezanec ter pridobi blago in storitve za namene ekonomske dejavnosti v smislu teh določb, čeprav se to blago ne uporabi takoj za ekonomsko dejavnost.

Nesporno je, da navedeni dokumenti (dobropisi k računom in novi računi in dobropisi k novim računom) ) v času davčnega nadzora pri tožniku niso obstajali in so antidatirani, zato jih po presoji sodišča finančni organ utemeljeno ni mogel upoštevati kot verodostojne listine.

Po 78. členu ZDavP-2 je tudi določen rok za predložitev dokazov. Po navedeni določbi mora zavezanec za davek dokaze predložiti v roku, ki ga določi davčni organ s pisnim pozivom, sklepom o začetku postopka davčnega organa oz. s sklepom, ki ga izda v postopku davčnega nadzora. To pa pomeni, da naj bi davčni zavezanec dokaze, s katerimi dokazuje določena dejstva in okoliščine, že imel, ne pa, da dokaze za svoje trditve v postopku davčnega nadzora šele izdela oziroma sproducira po prejemu zapisnika o davčnem nadzoru oziroma v teku postopka davčnega nadzora.

Dejstvo, da pridobivanje dobička ni osrednji cilj poslovanja zavoda, ni razumen razlog, ki bi utemeljeval različno davčno obravnavo pripojitve zavodov, ki opravljajo (tudi) pridobitno dejavnost, in gospodarskih družb. Nepridobiten namen delovanja za zavod kot davčnega zavezanca sam po sebi ni bistven, saj v ničemer ne spreminja njegovih obveznosti do davčnega organa glede pridobitnega dela dejavnosti, v katerem zavod skupaj z drugimi davčnimi zavezanci konkurira na trgu.

S statusnopravnega vidika je transakcija pripojitve zavoda enaka pripojitvi gospodarske družbe. Prvi odstavek 48. člena ZDDPO-2 je zato treba ustavnoskladno razlagati tako, da se nanaša tudi na združitve in delitve zavodov. Tovrstnih statusna preoblikovanja se izvedejo po enakih pravilih in z enakimi statusnopravnimi posledicami kot združitve gospodarskih družb. Zato ni videti razumnega razloga za njihovo drugačno davčno obravnavo zgolj zaradi različnih pravnoorganizacijskih oblik udeleženih…

Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sporni račun ne vsebuje nekaterih obveznih podatkov iz 82. člena ZDDV-1 in je nepopoln, saj ne vsebuje obsega in vrste opravljenih storitev in tudi ne datuma, ko je bila predmetna storitev izvedena oziroma končana in iz njega ni mogoče jasno in brez dvoma prepoznati narave in obsega poslovnega dogodka, ter da zato na njegovi podlagi DDV ni mogoče odvajati.

Revidentka ni upravičena odbijati DDV po računih, ki so jih ji izdali missing traderji, ker ni storila vsega, kar bi morala, da bi bilo mogoče šteti, da ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da sodeluje v davčni goljufiji oziroma v izigravanju sistema DDV s strani njenih dobaviteljev. To pa izhaja iz naslednjih objektivnih okoliščin: navedenih v 14., 15. in 16. točki obrazložitve te sodbe.

Ker je v obravnavani zadevi finančni organ uporabil predpis, ki je bil pozneje razveljavljen, v zadevi pa ni bilo pravnomočno razsojeno, se razveljavljena tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavani zadevi ne bi smela uporabiti in gre za napačno uporabo materialnega prava, zato je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita.

Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-113/17-40 z dne 30. 9. 2020 odločilo, da se zaradi neskladnosti z 29. členom Ustave RS četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 razveljavi, kolikor določa obdavčitev nenapovedanih dohodkov po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12 in 94/12), ter, da se zaradi neskladnosti s 155. členom Ustave RS tretji odstavek citiranega člena ZDavP-2 razveljavi, kolikor se na njegovi podlagi lahko obdavčijo tudi nenapovedani dohodki, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009.

Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-113/17-40 z dne 30. 9. 2020 odločilo, da se zaradi neskladnosti z 29. členom Ustave RS četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 razveljavi, kolikor določa obdavčitev nenapovedanih dohodkov po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku, ter da se zaradi neskladnosti s 155. členom Ustave RS tretji odstavek 68.a člena ZDavP-2 razveljavi, kolikor se na njegovi podlagi lahko obdavčijo tudi nenapovedani dohodki, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009.

Davčni organ mora svojo presojo glede izpolnjevanja zakonsko določenih pogojev za zavarovanje v obrazložitvi sklepa navesti v skladu z določbo 214. člena ZUP. Navesti in obrazložiti mora dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sklepa na verjetni obstoj davčne obveznosti in njeno višino. V obravnavanem primeru pa se davčna organa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pritožbeni organ pa v obrazložitvi svoje odločbe, do vseh tožnikovih ugovorov glede obstoja in višine davčne obveznosti nista v celoti opredelila. Ugotovitev obstoja pričakovane davčne obveznosti in njena višina je po presoji sodišča vsebinski pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju, njegova obrazložitev pa ključna za zavarovanje pravic in pravnih koristi davčnega zavezanca.

Za postopek davčne izvršbe je pomembna le izvršljivost izvršilnega naslova in ne njegova pravnomočnost, pri čemer v postopku davčne izvršbe izvršilnega naslova tudi sicer ni dopustno izpodbijati.