Le dejstvo, da je bilo v izreku izpodbijane odločbe zapisano, da je davek od dohodka pravnih oseb v pritožničinih obračunih 0 EUR, po presoji Vrhovnega sodišča v okoliščinah obravnavanega primera še ne pomeni, da pritožnica nima pravnega interesa za (izpodbojno) tožbo, s katero zahteva odpravo izpodbijane odločbe, ki je bila izdana v postopku inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb.

V obravnavani zadevi je prvostopenjski davčni organ v davčnem inšpekcijskem nadzoru ugotovil, da je pritožnica svoje prihodke v obravnavanem obdobju opredelila kot prihodke iz nepridobitne dejavnosti, čeprav bi jih z davčnega vidika morala opredeliti kot prihodke iz pridobitne dejavnosti. Posledično je ugotavljal davčno priznane prihodke in odhodke ter davčno osnovo za odmero davka od dohodkov pravnih oseb. Z izpodbijano odločbo pritožnici sicer ni odmeril in naložil plačila davka, vendar pa, kot to (neprerekano) opozarja pritožnica, tega ni storil, ker…

Ker je predmet izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, je davčni organ utemeljeno izdal sklep o davčni izvršbi. Res so bili pred tem že izdani sklepi o davčni izvršbi za izterjavo predmetnega dolga na tožnikova denarna sredstva pri A. d.d., a je banka postopek ustavila zaradi prekinitve pogodbe o vodenju transakcijskega računa s tožnikom.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Ker se odlog davčne izvršbe že po izrecnem besedilu drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 nanaša le na obdobje do odločitve o pritožbi zoper odmerno odločbo, torej na obdobje do dokončnosti te odločbe, možnost sodnega varstva zoper odmerno odločbo očitno ne pomeni učinkovitega sodnega varstva. Tožbo v upravnem sporu je namreč mogoče vložiti šele zoper dokončno odločbo, do tedaj pa se obdobje, za katerega želi pritožnik doseči odlog izvršbe, že izteče, tako da pritožnik za izpodbijanje odločitve o odlogu izvršbe niti nima več pravnega interesa. Povedano drugače: zatrjevana neustavnost mora voditi do presoje zakonske določbe z vidika njene skladnosti z Ustavo, saj bi v primeru utemeljenosti tega ustavnopravnega ugovora to lahko vplivalo na položaj pritožnika v tem upravnem sporu oziroma na njegovo možnost sodnega varstva. Presoja tožnikovih ustavnopravnih ugovorov tako v obravnavanem primeru ne more biti vezana na vsebinsko presojo tožbe oziroma na pravno…

Če naj ne gre za protiustaven poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine, potem mora biti po plačilu reparacije njegov položaj tak, da bi bil ob normalno skrbnem ravnanju sedaj premoženjsko izravnan. Kolikor bi ob normalno skrbnem ravnanju lahko bil okoriščen, toliko naj upravičencu povrne na rovaš njegovega prikrajšanja. To pomeni, da je od njega v skladu z načelom skrbnosti dobrega gospodarja utemeljeno pričakovati, da krije stroške normalnega vzdrževanja stvari, ki naj premoženje ohranjajo takšno, kot je bilo leta 1991. Vrednotno nevdržno pa je, če mu, na drugi strani, nalagamo, da bi moral v premoženje še dodatno investirati zgolj zato, da bi bilo mogoče nepremičnine optimalno tržiti (dobiček od takšnega trženja pa bi šel nazadnje denacionalizacijskemu upravičencu in ne njemu). Prav to pa v bistvu revidentki nalaga izpodbijana sodba, ko odločitev gradi na načelu najbolj gospodarne rabe. Kar v tem primeru pomeni, da bi moral nepremičnine urediti kot…

Ker je šele škodni dogodek povzročil manifestnost degenerativnih sprememb v rami, je celoten obseg škode v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Za ustanovitev in poslovanje družbe A., razen v funkciji prikrivanja povezave tožeče stranke z missing traderji oziroma neplačujočimi subjekti, ni videti razumnega razloga. Razlog, ki se navaja v tožbi in ki naj bi bil v prenosu in s tem izogibanju odgovornosti in obveznostim, ki jih ima tožeča stranka do svojih zaposlenih, ni zakonit in ga sodišče že iz tega razloga ne upošteva. Obenem pa je pritrditi davčnima organoma, da zbir vseh navedenih okoliščin pomeni, da je tožeča stranka ne le mogla vedeti, temveč, da je vedela, da s svojim ravnanjem sodeluje pri davčni goljufiji.

Po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. To pomeni, da je trditveno in dokazno breme na strani tožnika, ki mora dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokazati s stopnjo gotovosti. Tožnik v postopku ni ničesar navajal, čeprav je bil pravilno vabljen in obveščen z ugotovitvami davčnega organa.

Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Citirana določba se nanaša na prispevke na splošno, zakon pa ob tem ne določa, da bi bile obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike iz citirane določbe izvzete.

Obresti, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožniku. Četrti odstavek 3. člena ZDavP-2 je po presoji sodišča v razmerju do določb ZFPPIPP lex specialis, zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da zamudne obresti niso…

V zvezi z vprašanjem, ki je predmet tega spora, ali je tožnik deloval kot davčni zavezanec za namene ekonomske dejavnosti (v smislu člena 9 (1) drugi pododstavek Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost), je pomembno, da lahko oseba, ki deluje kot davčni zavezanec, pridobi blago in storitve za namene ekonomske dejavnosti v smislu te določbe, tudi če se to blago ne uporabi takoj za to ekonomsko dejavnost.

SEU pravico do odbitka v korist davčnega zavezanca priznava tudi ob neobstoju neposredne in takojšnje povezave med posamično vstopno transakcijo in eno ali več izstopnimi transakcijami, pri katerih je DDV odbiten, kadar so nastali stroški del splošnih stroškov tega davčnega zavezanca in so tako sestavni del cene blaga ali storitev, ki jih dobavlja.

Po presoji sodišča v obravnavani zadevi zgolj seznanitev z ugotovitvami v zapisniku ni dovolj za uresničitev pravice do izjave stranke, saj je…