Glede prvega vprašanja ni jasno, na katero stališče Upravnega sodišča se sploh nanaša, saj ni navedeno niti, zakaj naj bi ga sodišče rešilo nezakonito. Namesto tega se obrazložitev predloga ukvarja z dokaznim standardom, na katerega izpostavljeno vprašanje ne cilja, saj sodišču očita, da bi moralo pri dokazni oceni uporabiti dokazni standard prepričanja, ne pa gotovosti.

Predlagatelj zatrjuje tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, vendar ga samo z omembo številk zadev ne predstavi na zahtevani način.

Predlog se zavrne.

Odložitveno začasno odredbo je mogoče izdati le, če je v upravnem sporu izpodbijan akt, ki se izvršuje po določbah ZUP. Odločba Senata Univerze v Mariboru se ne izvršuje, saj z odločitvijo o zavrnitvi pritožbe pritožniku ni bila naložena nobena v upravnem postopku izvršljiva obveznost. Enako velja tudi za prvostopenjski sklep rektorja o ustavitvi postopka, saj s tem sklepom pritožniku ni bila naložena nobena obveznost, ki bi se lahko izvršila po določbah ZUP. Zato je pravilna presoja, da v primeru kot je obravnavani, predlagane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati.

V primerih, ko se izpodbija odločbo, ki se ne izvršuje po ZUP, je sicer mogoče predlagati izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Vendar pritožnik ni zahteval izdaje ureditvene začasne odredbe (tega tudi v pritožbi ne zatrjuje), pri čemer sodišče ureditveno začasno odredbo lahko izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede…

Pretirano toga bi bila zahteva, da bi morala tožnica v fazi postopka, ko niti sama niti sodišče prve stopnje nista zastopala stališča, da bi bilo treba uporabiti pravilo o sočasni izpolnitvi, »na zalogo« navajati tudi dejstva, pomembna ob uporabi tega pravila, in ponuditi zanje dokaze.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Le dejstvo, da je bilo v izreku izpodbijane odločbe zapisano, da je davek od dohodka pravnih oseb v pritožničinih obračunih 0 EUR, po presoji Vrhovnega sodišča v okoliščinah obravnavanega primera še ne pomeni, da pritožnica nima pravnega interesa za (izpodbojno) tožbo, s katero zahteva odpravo izpodbijane odločbe, ki je bila izdana v postopku inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb.

V obravnavani zadevi je prvostopenjski davčni organ v davčnem inšpekcijskem nadzoru ugotovil, da je pritožnica svoje prihodke v obravnavanem obdobju opredelila kot prihodke iz nepridobitne dejavnosti, čeprav bi jih z davčnega vidika morala opredeliti kot prihodke iz pridobitne dejavnosti. Posledično je ugotavljal davčno priznane prihodke in odhodke ter davčno osnovo za odmero davka od dohodkov pravnih oseb. Z izpodbijano odločbo pritožnici sicer ni odmeril in naložil plačila davka, vendar pa, kot to (neprerekano) opozarja pritožnica, tega ni storil, ker…

Ker je predmet izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, je davčni organ utemeljeno izdal sklep o davčni izvršbi. Res so bili pred tem že izdani sklepi o davčni izvršbi za izterjavo predmetnega dolga na tožnikova denarna sredstva pri A. d.d., a je banka postopek ustavila zaradi prekinitve pogodbe o vodenju transakcijskega računa s tožnikom.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Ker se odlog davčne izvršbe že po izrecnem besedilu drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 nanaša le na obdobje do odločitve o pritožbi zoper odmerno odločbo, torej na obdobje do dokončnosti te odločbe, možnost sodnega varstva zoper odmerno odločbo očitno ne pomeni učinkovitega sodnega varstva. Tožbo v upravnem sporu je namreč mogoče vložiti šele zoper dokončno odločbo, do tedaj pa se obdobje, za katerega želi pritožnik doseči odlog izvršbe, že izteče, tako da pritožnik za izpodbijanje odločitve o odlogu izvršbe niti nima več pravnega interesa. Povedano drugače: zatrjevana neustavnost mora voditi do presoje zakonske določbe z vidika njene skladnosti z Ustavo, saj bi v primeru utemeljenosti tega ustavnopravnega ugovora to lahko vplivalo na položaj pritožnika v tem upravnem sporu oziroma na njegovo možnost sodnega varstva. Presoja tožnikovih ustavnopravnih ugovorov tako v obravnavanem primeru ne more biti vezana na vsebinsko presojo tožbe oziroma na pravno…

Če naj ne gre za protiustaven poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine, potem mora biti po plačilu reparacije njegov položaj tak, da bi bil ob normalno skrbnem ravnanju sedaj premoženjsko izravnan. Kolikor bi ob normalno skrbnem ravnanju lahko bil okoriščen, toliko naj upravičencu povrne na rovaš njegovega prikrajšanja. To pomeni, da je od njega v skladu z načelom skrbnosti dobrega gospodarja utemeljeno pričakovati, da krije stroške normalnega vzdrževanja stvari, ki naj premoženje ohranjajo takšno, kot je bilo leta 1991. Vrednotno nevdržno pa je, če mu, na drugi strani, nalagamo, da bi moral v premoženje še dodatno investirati zgolj zato, da bi bilo mogoče nepremičnine optimalno tržiti (dobiček od takšnega trženja pa bi šel nazadnje denacionalizacijskemu upravičencu in ne njemu). Prav to pa v bistvu revidentki nalaga izpodbijana sodba, ko odločitev gradi na načelu najbolj gospodarne rabe. Kar v tem primeru pomeni, da bi moral nepremičnine urediti kot…