Za to, da je izpolnjen pogoj za ukrepanje na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2, se po zakonskem besedilu ne zahteva, da bi obstajalo nesorazmerje in še manj, da bi bilo nesorazmerje očitno. Zahteva se precejšnje preseganje dohodkov, ki jih je davčni zavezanec napovedal, to pa tudi po presoji sodišča pomeni, da za izpolnjeni pogoj zadošča precejšnja višina zneska, gledano objektivno, ta pa je v konkretnem primeru nedvomno podana.

Predmet obdavčitve po določbi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je na predpisan način ugotovljena razlika, medtem ko je v skladu s šestim odstavkom istega člena na tožniku, da vir oziroma vrsto dohodkov ter pravno podlago za njihovo izplačilo dokaže in s tem davčno osnovo, ugotovljeno do stopnje verjetnosti, zniža. Pri tem pa tožnik ni bil uspešen. O obstoju posojila, ki naj bi se mu vračalo z omenjenim nakazilom, ni nobenih listinskih dokazil, čeprav bi jih bilo že z ozirom na višino posojenega zneska in še zlasti…

Glede na spornost namena uporabe konkretnih vozil glede na konstrukcijske lastnosti le teh, kar je relevantna okoliščina glede uvrstitve v pravilno tarifno številko KN, zavrnitev dokaznih predlogov tožnice, s sklicevanjem zgolj na listinske dokaze, pomeni omejevanje dokazovanja določenih dejstev zgolj na določena dokazna sredstva in poseg v pravico do enakega varstva pravic, zato zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov ne izpolnjuje zakonskih pogojev za zavrnitev dokaznega predloga stranke.

Davčni organ je tožniku dodatno odmeril DDV, ker je ugotovil, da tožnik nima ustreznih oziroma popolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1.

O zatrjevani storitvi komuniciranja s partnerji je tožnik predloži dve el. sporoči iz katerih izhaja le dopisovanje med M.M. in F.F.; iz teh dokumentov torej ne izhajata obseg in vrsta storitev, ki naj bi bile zaračunane s spornim računom in ki so bile na računu opisane kot „izvedba skrbnega pregleda in priprava končnega poročila“. Izhajajo pa te storitve po presoji sodišča iz nadaljnjih dokumentov, predloženih v zvezi z nalogo priprava poročil in analiz. V tem delu tožnik predloži obsežno elektronsko korespondenco iz katere izhaja, da je M.M. očitno pregledoval dokumente v data roomu v okviru skrbnega pregleda, da je identificiral, kaj bi bilo še dodatno treba pridobiti od podatkov, da je pripravil osnutke el. sporočil za turškega naročnika in svetovalce na prodajni strani, da je pripravil osnutek poročila…

Ker tožnik ugovorov glede obstoja terjatve ni uveljavljal pravočasno in na predpisan način (v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 2. 3. 2018), pač pa to uveljavlja v postopku izvršbe, ko že obstoja pravnomočen izvršilni naslov, in to več ni mogoče, zaradi česar jih tudi davčni organ ni upošteval, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je bila s tem tožniku odvzeta možnost do izjave v postopku in do pravnega sredstva.

V obravnavanem primeru se je pravna posledica izpodbijanega akta že uresničila, kar pomeni, da si tožnica v tem upravnem sporu, v katerem s predmetno izpodbojno tožbo predlaga odpravo upravnega akta, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava upravnega akta namreč pomeni vzpostavitev stanja kakršno je bilo pred izdajo upravnega akta, kar pa v obravnavanem primeru že po naravi stvari ni več mogoče, saj je bila tožnica kot priča 6. 11. 2018 že privedena na zaslišanje pred davčni organ.

Tožničin predlog za obnovo postopka ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Tožnica je za obstoj izvenzakonske zveze vedela, vendar tega dejstva v postopku odmere davka na darila ni uveljavljala. Tožnica v postopku tudi ni izkazala utemeljenega razloga, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati že v odmernem postopku. Razlog, ki ga tožnica navaja je, da je neuka stranka in da je davčni organ o tem ni podučil, kar pa po presoji sodišča ne predstavlja opravičljivega razloga. Prav tako nima prav tožnica, da bi moral davčni organ sam, po uradni dolžnosti, v odmernem postopku ugotavljati obstoj izvenzakonske skupnosti.

Odlog ugotavljanja davčne obveznosti pomeni izjemo od siceršnjega pravila in s tem davčno ugodnost, ki se lahko uveljavlja le na zahtevo (priglasitev) zavezanca in na predpisan način, oziroma v roku (za vložitev napovedi) iz petega odstavka 326. člena ZDavP-2, do katerega je v skladu z drugim odstavkom 331. člena ZDavP-2 treba najpozneje vložiti priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Drugačne tožbene navedbe, po katerih ima zavezanec pravico do odloga že na podlagi izpolnjevanja vsebinskih pogojev, so torej neutemeljene.

Tožnik je dolg, ki je predmet izpodbijanega sklepa, poravnal, zato je prvostopenjski organ 13. 9. 2019 izdal sklep DT 4934-129830/2019-2, s katerim je postopek davčne izvršbe, začet zoper tožnika z izpodbijanim sklepom, ustavil iz razloga plačila ter odločil, da se vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe razveljavijo. Tožnik, zoper katerega je bil postopek davčne izvršbe, ki je bil začet z izpodbijanim sklepom, ustavljen, si z odpravo izpodbijanega sklepa (kar tožnik s tožbo uveljavlja) ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun samo po sebi še ne izključuje, da bi bil ta denar v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja. Obsojenci so sami ali po osebah, ki so jim zaupali, gotovino nakazovali na bančni račun zaradi plačila obveznosti po pogodbah o finančnem leasingu, s katerim je družba B. d. o. o., za katero je bilo ugotovljeno, da sploh ni vidneje poslovala niti ni imela prihodkov in lastnega kapitala za plačilo obrokov leasinga, kupovala zemljišča. S tem so denar preko pogodb in nakazil kanalizirali v legalno gospodarsko dejavnost in onemogočali sledenje toku denarja oziroma ugotavljanje njegovega pravega izvora.

Obravnavanje celotnega deliktnega postopanja obsojencev skozi ločene kazenske postopke ni bilo smatrati na način »še enkrat kaznovati storilce«, saj gre ob primerjavi zakonskih znakov kaznivih dejanj po 245. in 212. členu KZ-1 za dvoje popolnoma ločenih dokončanih deliktov, prvega zoper gospodarstvo…

Kršitve pravil o litispendenci ni mogoče več uveljavljati z izrednimi pravnimi sredstvi, saj se ta vložijo po pravnomočnosti, litispendenca oziroma visečnost pravde pa preneha, ko postane sodba pravnomočna. Od tedaj dalje ne gre več za položaj, ko o isti stvari tečeta dve pravdi, pač pa za položaj, ko teče pravda o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno.