Določba četrtega odstavka 303. člena v zvezi s prvim odstavkom 297.a člena ZDavP-2 glede roka za priglasitev je materialna določba in ne postopkovna. Zakonsko določen rok v citiranih določbah ZDavP-2 predstavlja enega od zakonsko določenih pogojev, ki mora biti izpolnjen, da se lahko uspešno uveljavi posebna davčna obravnava, kar pomeni, da gre za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice do posebne (nevtralne) davčne obravnave.

Drugostopenjski davčni organ, je ugotovil, da je tožnik z nakupom dne 13. 12. 2006 pridobil 1,1300% delež kapitala v družbi, dne 2. 12. 2015 pa še 52,4409% delež kapitala, poslovni delež tožnika v družbi pa je pred odsvojitvijo znašal 22,8013%, tožnik pa je leta 2017 odsvojil poslovni delež v višini 0,63% poslovnega kapitala družbe, tj. 100% PD1 ter del PD2. Navedeno kaže, da davčni organ v konkretnem primeru ni pravilno tolmačil, kaj pomeni delež v gospodarski družbi. Predmet pravnega prometa v družbi z omejeno odgovornostjo so poslovni deleži (481. člen ZGD-1) oziroma deli le-teh (483. člen ZGD-1) in ne kaj drugega.

V zadevi ostaja odprto ključno vprašanje ali je tožnik zaradi dejstva, da so mu bili predmeti leasinga zaradi kršitev pogodb vrnjeni, upravičen do popravka davčne osnove. Iz pogodb o finančnem leasingu izhaja, da je tožnik kot lizingodajalec financiral nakup predmeta leasinga za leasingojemalca. V takem pogodbenem razmerju je temeljna obveznost leasingojemalca plačilo obrokov leasinga. V postopku je bilo ugotovljeno, da leasingojemalec nikoli ni plačal celotne pogodbene vrednosti, ki je odražala vrednost nepremičnin, ki so bile predmet leasinga. Leasingojemalec ni nikoli postal lastnik nepremičnin, glede katerih sta bili sklenjeni pogodbi, predmeti leasinga so bili tožniku vrnjeni in civilnopravno lastninska pravica na leasingojemalca nikoli ni prešla.

Osnova za odmero davka na promet nepremičnin ni relevantna za presojo pravilnosti ugotovitve nabavne vrednosti tožničinega stanovanja, in sicer zato, ker se po drugem odstavku 98. člena ZDoh-2 za nabavno vrednost šteje v pogodbi navedena vrednost v času pridobitve, medtem ko pa po Zakonu o davku na promet nepremičnin prodajna cena nepremičnine le praviloma predstavlja davčno osnovo, pri čemer pa je v določenih primerih možno, da je davčna osnova tudi drugačna od omenjene prodajne cene (8. člen). Davek od dobička iz kapitala se torej odmerja od davčne osnove, ki se ugotavlja v postopku odmere tega davka po določbah ZDoh-2, in ne od davčne osnove, od katere se odmerja davek na promet nepremičnin.

Po sedmem odstavku 98. člena se lahko prizna kvečjemu stroške na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, nakup premičnin pa po presoji sodišča pojmovno predstavlja strošek drugega predmeta, tj. nakupa premičnin, ne pa stroškov…

Iz predloga predlagatelja je sicer mogoče razbrati, kaj šteje za sporno pravno vprašanje, vendar v skromni obrazložitvi svojega predloga zgolj ponavlja navedbe, ki jih je podal že v postopku do pravnomočne odločitve v zadevi, ne navede pa pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, niti okoliščin, ki bi kazale na pomembnost pravnega vprašanja. Posledično je izostala tudi obrazložitev, zakaj naj bi Upravno sodišče zastavljeno vprašanje rešilo nezakonito.

Predvsem pa se vprašanje sploh ne nanaša na razloge izpodbijane sodbe, saj se Upravno sodišče v sodbi ni opredeljevalo do toženkinega pravnega interesa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, temveč je zavzelo stališče, da prenehanje obstoja davčnega zavezanca po tem, ko je bil izdan izpodbijani sklep, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost tega sklepa. Tega stališča predlagatelj z zastavljenim vprašanjem, ki se nanaša na prenehanje zavezanca med postopkom, očitno ne izpodbija.

Odbitek vstopnega DDV, katerega je davčni zavezanec ob dobavi upravičeno odbil v celoti, se ne more nanašati na transakcije, ki so oproščene plačila DDV, med drugim (kot v obravnavani zadevi) za transakcijo najema nepremičnine (2. točka prvega odstavka 44. člena ZDDV-1). Vendar je ZDDV-1 za ta primer dopustil izjemo ter s tem izkoristil možnost, ki jo daje Direktiva o DDV v točki d) prvega odstavka 137. člena, da lahko države članice dovolijo davčnim zavezancem pravico do izbire za obdavčitev dajanja nepremičnine v najem.

Če želi davčni zavezanec doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu oproščena DDV, mora svojo namero sporočiti davčnemu organu, kar stori z izjavo iz 45. člena ZDDV-1.

Ker revident in njegov najemnik omenjene izjave nista predložila in niti iz ostalih dejanskih okoliščin zadeve ne izhaja, da sta izbrala obdavčitev svoje transakcije, je revident ob predpostavki, da je pravica do odbitka nastala, upravičen do…

Glede prvega vprašanja ni jasno, na katero stališče Upravnega sodišča se sploh nanaša, saj ni navedeno niti, zakaj naj bi ga sodišče rešilo nezakonito. Namesto tega se obrazložitev predloga ukvarja z dokaznim standardom, na katerega izpostavljeno vprašanje ne cilja, saj sodišču očita, da bi moralo pri dokazni oceni uporabiti dokazni standard prepričanja, ne pa gotovosti.

Predlagatelj zatrjuje tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, vendar ga samo z omembo številk zadev ne predstavi na zahtevani način.

Predlog se zavrne.

Odložitveno začasno odredbo je mogoče izdati le, če je v upravnem sporu izpodbijan akt, ki se izvršuje po določbah ZUP. Odločba Senata Univerze v Mariboru se ne izvršuje, saj z odločitvijo o zavrnitvi pritožbe pritožniku ni bila naložena nobena v upravnem postopku izvršljiva obveznost. Enako velja tudi za prvostopenjski sklep rektorja o ustavitvi postopka, saj s tem sklepom pritožniku ni bila naložena nobena obveznost, ki bi se lahko izvršila po določbah ZUP. Zato je pravilna presoja, da v primeru kot je obravnavani, predlagane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati.

V primerih, ko se izpodbija odločbo, ki se ne izvršuje po ZUP, je sicer mogoče predlagati izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Vendar pritožnik ni zahteval izdaje ureditvene začasne odredbe (tega tudi v pritožbi ne zatrjuje), pri čemer sodišče ureditveno začasno odredbo lahko izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede…

Pretirano toga bi bila zahteva, da bi morala tožnica v fazi postopka, ko niti sama niti sodišče prve stopnje nista zastopala stališča, da bi bilo treba uporabiti pravilo o sočasni izpolnitvi, »na zalogo« navajati tudi dejstva, pomembna ob uporabi tega pravila, in ponuditi zanje dokaze.