Eden od pogojev za izrek denarne kazni je, da je bila priča pravilno vabljena, kar pa po sodni presoji ne velja za obravnavani primer. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč med drugim izhaja, da je bila tožnici izrečena denarna kazen, ker se 8. 8. 2018, niti kasneje, ni udeležila zaslišanja, na katerega je bila vabljena kot priča, pri čemer se je davčni organ s tožnico za uro in datum zaslišanja dne 8. 8. 2018 dogovoril na način, da jo je poklical na njeno službeno telefonsko številko. Na enak način, torej telefonsko, je davčni organ o zaslišanju obvestil tudi pooblaščenca. Vse navedeno po sodni presoji pomeni, da tožnica na zaslišanje ni bila pravilno povabljena s pisnim vabilom, kot to določa tretji odstavek 70. člena ZUP.

Pri odmeri predmetnega davka je davčni organ pravilno uporabil materialno pravo in sicer določbo prvega in tretjega odstavka 5. člena ZDDD. Pri ugotavljanju davčne osnove za odmero davka na darilo je davčni organ pravilno pri ugotavljanju primerljive tržne vrednosti predmetnega poslovnega deleža družbe v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZDDD izhajal iz vrednosti kapitala, razvidne iz bilance stanja obravnavane družbe pred letom pridobitve deleža, s čimer se je tožnik v davčnem postopku tudi strinjal.

Davčni organ ni pojasnil, za kakšno zlorabo naj bi šlo v obravnavanem primeru in v čem naj bi tožnik v obravnavanih primerih posloval drugače kot sicer. V izpodbijani odločbi ni dovolj konkretno obrazloženo, katere (dejanske) ugotovitve, ki jih davčni organ sicer obširno našteva za vsakega od tožnikovih dobaviteljev, utemeljujejo neizpolnjevanje posameznih pogojev za odbitek (tj. iz izpodbijane odločbe ne izhaja jasno za primer DDV po vsakem posameznem računu, zakaj, tj. zaradi katerega od omenjenih štirih razlogov se tožniku ne prizna pravica do odbitka, temveč so ti razlogi kar samo navrženi, brez konkretizacije, na katerih dejanskih okoliščinah so utemeljeni, in na katere račune se nanašajo), tega pa tudi drugostopenjski davčni organ ni saniral.

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali objektivni indici v obravnavanem primeru omogočajo zaključek, da je izpolnjen subjektivni pogoj védenja tožnika o davčni goljufiji, ki je nastala s strani drugega davčnega zavezanca višje v verigi?

2. Ali je šlo pri zavrnitvi tožnikovih dokaznih predlogov po zaslišanju prič za prejudiciranje vsebine in pomena navedenih dokazov ter sta bili s tem tožniku kršeni pravici do poštenega sodnega postopka in do izjave v postopku?

Davčni zavezanec v postopku zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti lahko ugovarja sami pričakovani davčni obveznosti, kot tudi njeni višini, davčni organ pa se mora do teh ugovorov opredeliti. V nasprotnem primeru je davčnemu zavezancu onemogočena celovita presoja izpolnjevanja zakonsko določenih pogojev iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2, na podlagi katerega je davčni organ izdal izpodbijani sklep.

Ob izplačilu plače mora delodajalec izračunati in odtegniti davčni odtegljaj ter obračun davčnega odtegljaja predložiti FURS, plačati pa ga mora najpozneje v roku 5 dni od izplačila plače. Če delodajalec plače ne izplača, sicer ni dolžan plačati akontacije dohodnine ter prispevkov za socialno varnost. V tem smislu ima tožnica lahko prav, ko navaja, da je na dan 25. 11. 2020 imela poravnane vse zapadle davčne obveznosti, saj je plače za mesec oktober 2020 obračunala in izplačala šele 30. 11. 2020. Vendar pa sodišče izpostavlja, da je treba v obravnavanem primeru upoštevati tudi drugi del ubeseditve pogoja iz št. 3 v 6.1. točki Javnega poziva, iz katerega izhaja, da zadevni pogoj ni izpolnjen, če prijavitelj nima predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjega leta do dne oddaje vloge.

Gre za primer iz četrtega odstavka 97. člena ZDoh-2, ko se pozitivna davčna osnova, zmanjšana z izgubami iz drugega in tretjega odstavka tega člena, nanaša na različna obdobja imetništva kapitala. V takem primeru se skladno z navedeno določbo ZDoh-2 dohodnina odmeri od skupne letne pozitivne davčne osnove, ki se razdeli med posamezna obdobja imetništva kapitala iz drugega odstavka 132. člena ZDoh-2, upoštevaje sorazmerne deleže. Slednji se ugotovijo kot razmerje med pozitivno davčno osnovo posameznega obdobja imetništva kapitala in seštevkom pozitivnih davčni osnov posameznih obdobij imetništva kapitala v davčnem letu.

V primeru prenehanja gospodarske družbe, gre z davčnega vidika za odsvojitev kapitala po 94. členu ZDoh-2, zato sodišče tezo, da prenehanje družbe ne predstavlja prenosa poslovnega deleža, v obravnavani zadevi kot neutemeljeno zavrača.

Tožnici res ob izbrisu družbe ni bilo direktno izvršeno plačilo poslovnega deleža v denarju, temveč je ta delež izkazan v aktivi bilance stanja, kar pomeni, da ji je bil denar posredno izplačan (v obliki posojila, ki ga ni vrnila).

V tretjem odstavku 6. člena ZDDD je izrecno navedeno, da darilo med drugim velja za sprejeto ob podpisani darilni pogodbi in takšne določbe glede prejema dediščine v ZDDD ni, kot očita tožnica, kar pa ne pomeni, da izpodbijana odločitev glede tožnice kot davčne zavezanke in nastanka davčne obveznosti tožnice na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni pravilna, saj ZDDD veže davčno obveznost na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Po ZD namreč preide premoženje na dediče že ob smrti zapustnika., zato posebna določba (tako kot v primeru darovanja) v ZDDD, ni potrebna.

V obravnavani zadevi ni sporno, da gre za izplačilo iz naslova odkupne vrednosti zavarovanja zaradi izstopa iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki ni navedeno med dohodki, ki so izvzeti iz obdavčenja oziroma je celo izrecno navedeno kot obdavčljivo med drugimi dohodki (po 9. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2).