Davčni organ je pravilno pri svoji odmeri izhajal iz tržnih vrednosti primerljivih nepremičnin v času pridobitve in sam ugotovil tržno vrednost predmetnih nepremičnin v času pridobitve.

Sodišče druge stopnje je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena bruto ali neto plača. Tako kot delovno in socialno sodišče v delovnem sporu, je odločilo, da za tožnika potem, ko se je prezaposlil k slovenskemu delodajalcu, ni več veljal aneks. Zato je opravilo pritožbeno obravnavo, postavilo izvedenca in mu naložilo, naj opravi nov izračun prikrajšanja. Posledično je pritožbi toženke delno ugodilo in znižalo ugotovljeni znesek terjatve tožnika na 38.357,92 EUR. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za obračun prispevkov in zahtevek za ugotovitev višje terjatve. Obrazložilo je, da pri prisojeni odškodnini tožencu ni treba plačati prispevkov ter dodalo, da po novejši sodni praksi sodišča tudi ne odločajo o davčni obveznosti v izreku.

Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije, ker tožnik ni izkazal pogojev po 367.a členu ZPP.

Ugotovitev davčnega organa, da tožnik v postopku in tudi v pripombah na zapisnik ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi lahko prišlo do spremembe obdavčitve, predstavlja po mnenju sodišča vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšna splošna vnaprejšnja dokazna ocena po mnenju sodišča nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopustni razlog za zavrnitev predlaganega dokaza.

Razlogi v izpodbijani odločbi o tem, da ker ima vsaka fizična oseba skladno z ZDDV-1 v Republiki Sloveniji možnost povračila DDV, se znesek DDV šteje kot neupravičen strošek, so materialnopravno napačni. ZDDV-1 v 63. členu določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. To pomeni, da gre za pravico davčnega zavezanca, ki jo ta lahko uveljavlja, lahko pa je tudi ne. Dejstvo, da je ne uveljavlja, pa davčnemu zavezancu ne more iti v škodo pri uveljavljanju DDV-ja kot upravičenega stroška na javnem razpisu.

Tudi v postopku davčne izvršbe je potrebno zagotavljati kontradiktornost postopka, saj je le tako strankam zagotovljen pošten postopek. To izhaja že iz 7. člena ZDavP-2.

Upravna organa nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2, saj vrste in višine izplačanega zneska s strani B. nista preverila oz. ugotovila, niti nista dovolila tožeči stranki, da se o tem izjavi. Znesek sta vzela iz dokumentov v tujem jeziku in ga samoumevno vštela v postavko 1101, kljub nasprotnim navedbam tožeče stranke.

Sodišče še pripominja, da tožena stranka tudi pri drugih dohodkih ni navedla v kakšnem znesku so bili pridobljeni in kdaj saj je navedeno zgolj skupno obdobje in skupni znesek pridobitve dohodkov, zaradi česar se tožeča stranka tudi do teh dohodkov ni mogla opredeliti ali njihova višina drži ali ne.

Kljub tožnikovem zatrjevanju, da je bil zaradi očitne napake organa (v zvezi z neuporabo spornega stanovanja) njegovi pravni prednici NUSZ nezakonito odmerjen, organ okoliščine, ali gre v obravnavanem primeru za očitno napako, niti ni ugotavljal. Pri obravnavi tožnikove zahteve, podane na podlagi 90. člena ZDavP-2, je namreč izhajal iz napačne razlage te določbe, saj je zahtevo zavrnil že iz razloga, ker zatrjevane napake ni bilo mogoče ugotoviti neposredno, tj. brez izvedbe ugotovitvenega postopka, s čimer ta po njegovo ni mogla biti očitna. Kot že povedano pa sama izvedba ugotovitvenega postopka v zvezi z zatrjevano napako ne izključuje, da bi bila ta napaka očitna in bi organ tožnikovi zahtevi kasneje ugodil in sporno odločbo o odmeri NUSZ tudi odpravil, razveljavil ali spremenil.

Dokazi, ki jih je tožnik navedel v predlogu za obnovo postopkov, tj. dokazi v zvezi z dejanskim krajem prebivanja njega in njegove pokojne partnerke oziroma najemanjem…

Tožnik s tožbo po presoji sodišča utemeljeno opozarja, na neustrezno dokazno oceno drugostopenjskega davčnega organa v zvezi z računom z dne 20. 6. 2018. Tožnik ta račun kot dokaz predloži tudi sodišču in na njem je zapisano, da je bila po ceni 0,00 EUR tožniku fakturirana ena ura mehaničnega dela na vozilu Ford Ranger, št. šasije …, na računu pa je tudi pripis „montaža piskača“. Sodišče ugotavlja, da je šasijska številka pri tem ista, kot številka vozila, v zvezi s katerim je tožnik uveljavljal pravico do odbitka, pripis o montaži piskača pa je skladen s tožnikovimi trditvami o vgradnji naprave za zvočni opozorilni signal. Vendar pa (drugostopenjski) davčni organ v zvezi s tem predloženim računom (ki je v upravnem spisu predložen z enako vsebino, kot je bil predložen v sodni spis) zaključi le, da ta račun ne dokazuje vgradnje zadevne naprave. Pri tem pa je po presoji sodišča izostala obrazložena dokazna ocena, zakaj davčni organ napravi takšen…

Toženka se v obrazložitvi svoje odločitve izrecno sklicuje zgolj na določbo 99. člena ZDoh-2, in sicer, da se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi, pri čemer pa tožniku ni omogočila, da bi se v postopku z ugotovitvami glede vrednosti kapitala ob odsvojitvi seznanil in da bi se o njih izjavil pred izdajo odločbe. Zato je kršena tožnikova pravica do izjave v postopku ter s tem tudi pravica do učinkovitega pravnega varstva (22. člen Ustave RS).