Povprečenje pomeni izjemo od splošnega načina določanja letne dohodnine. Njegov namen je ublažitev progresivnosti stopenj dohodnine v praviloma izjemnih primerih, ko zavezanec za davek v tekočem dohodninskem letu na podlagi sodne odločbe prejme plače ali druge dohodke iz delovnega razmerja iz preteklih let.

Povprečenje ni namenjeno splošnemu znižanju davčne stopnje v primeru prejema enkratnega (izrednega) dohodka, ampak pomeni korektiv pri obdavčitvi enkratnega izplačila periodičnih dohodkov na podlagi sodne (oziroma upravne) odločbe, ki bi jih davčni zavezanec sicer že moral prejemati prek daljšega časovnega obdobja, kot so plače, nadomestila plač, pokojnine ipd.

Sredstva z naslova odkupne vrednosti enot premoženja z osebnega računa poklicnega zavarovanja niso dohodek, do katerega bi bil zavarovanec upravičen sproti. Prav nasprotno, revident je bil do izplačila vplačanih sredstev v enkratnem znesku upravičen na podlagi posebne zakonske…

Na presojo, ali je v konkretnem primeru podana razžalitev časti in dobrega imena, ne vpliva dejstvo, da ima tožnica status uradne osebe.

Vsak prikaz kazenskega postopka, ki še teče, v sredstvih javnega obveščanja, lahko prizadene čast in dobro ime obdolženca.

Pravdno sodišče ob odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube na dohodku, ne bi smelo odšteti zneska akontacije dohodnine, ampak bi morali tožniku prisoditi celoten znesek odškodnine zaradi izgube dohodka. Toženka bi nato ob plačilu sama odločila, po kakšni stopnji bo obračunala akontacijo davka, tožnik pa bi lahko, če bi menil, da je bil plačan previsok davek, uveljavljal pravno varstvo po ZDavP-2.

Pri odmeri dohodnine davčni organ upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Zato so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotovljen dohodek iz dejavnosti.

V davčnem postopku se praviloma izterjujejo vse izvršljive davčne obveznosti ne glede na to, da odločbe, s katerimi so bile odmerjene, zaradi teka pritožbenih ali sodnih postopkov še niso postale pravnomočne.

Ugotovitev v inšpekcijskem zapisniku, da so bila tožniku izplačana denarna sredstva, od katerih ni bil plačan davek, predstavlja zadostno podlago za izdajo sklepa o obnovi postopka po 89. členu ZDavP-2.

Davčnega dolga, ki je nastal zaradi neplačevanja akontacij iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti, ni mogoče odpisati, dovoliti pa tudi ni mogoče obročnega plačila.

Tožnik je zahtevo za vračilo plačanih obveznosti vložil pred uveljavitvijo ZDavP-2,prvostopna odločba, s katero je bilo o njej odločeno, pa je bila izdana dne 16. 1. 2008. Pred tem, to je ob pričetku uporabe ZDavP-2 (dne 1. 1. 2007), je bil postopek v teku. Zato je glede na določbe 418. člena ZDavP-2 (1., 2. in 3. odst.) prvostopni organ pri odločanju pravilno uporabil določbe ZDavP-2. Res je sicer, da je tožnik dne 7. 7. 2005 vložil pritožbo zaradi molka organa, vendar je namen pritožbe zaradi molka upravnega organa in tudi tožbe v smislu določb 28. člena ZUS-1, izdaja upravnega akta o zahtevi stranke in je v tem primeru postopek glede vsebinskega odločanja še v teku.

Obresti od preveč odmerjenega davka ali neupravičeno odmerjenega davka obravnava 99. člen ZDavP-2, ki v 1. odstavku določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila davka, ki se obračunajo v skladu s 96. členom…

Na zakonitost izpodbijane odločbe ne morejo vplivati nova dejstva in novi dokazi, ki niso bili navajani oziroma predlagani v upravnem postopku, če je stranka imela možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta.

Z določbo 8. odstavka 371. člena ZDavP-2 je avčnim zavezancem, pri katerih se davčna osnova za tekoče davčno obdobje razlikuje od davčne osnove za predhodno davčno obdobje, omogočeno, da od davčnega organa zahtevajo spremembo višine akontacije. Davčni zavezanec, ki želi doseči spremembo višine akontacije, mora slediti zakonski določbi, po kateri se zahtevo vloži najmanj 30 dni pred dospelostjo obroka akontacije in priložiti predpisana dokazila, ki dokazujejo spremembo ocene davčne osnove. S tem se izkaže, da z ureditvijo, po kateri davčni organ ne more odobriti odloga in obročnega plačevanja za akontacije davka, kot izhaja iz 4. odstavka 102. člena ZDavP-2, davčnim zavezancem, pravica, da plačajo akontacijo davka od realne davčne osnove, ni kršena.