NUSZ se v primeru zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od čiste tlorisne površine poslovnega prostora in prostorov, ki so funkcionalno povezani z njim, če občina tako določi pa tudi od površine zemljišč, ki so namenjena poslovni dejavnosti. Zakon torej ne daje podlage za kakršnokoli povezavo med celotno površino zemljišča – tudi pripadajočega zemljišča oziroma stavbišča – in odmero NUSZ, saj kot podlago za odmero nadomestila predpisuje izključno dejansko površino, ki je v uporabi za poslovno dejavnost.

Organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni (izrecno) navedel pravne podlage, po kateri je za zemljiške parcele, od katerih je v tej zadevi z izpodbijano odločbo odmerjen NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča, določeno, da so namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin, kar, predstavlja eno izmed relevantnih okoliščin za odmero NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče po 1. točki petega odstavka 218.b člena ZGO-1.

Zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike izvzete iz določbe drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP.

Zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožniku.

Po presoji sodišča navedenih nakazil ni mogoče opredeliti kot periodičnih dohodkov iz tretjega odstavka 21. člena ZSVarPre, torej kot plač, pokojnin, preživnin, rent oziroma dohodkov, ki jih upravičenec prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je tožnica s strani sina prejela v upoštevanem obdobju več nakazil v različnih zneskih v posameznem mesecu, zato po sodni presoji ni mogoče trditi, da gre za prejemke v enakih oziroma podobnih zneskih in podobnih časovnih obdobjih.

Tožnik dokazuje, da so v samozaložbi stroški bistveno višji, torej presegajo priznanih 10%, vendar dokazil za svoje trditve ne more izkazati z listinami in zato predlaga dokazovanje z izvedencem. Tožena stranka je predlagani dokaz v obrazložitvi drugostopenjske odločbe zavrnila z neobrazloženo trditvijo, da ZDavP- ne predvideva zniževanja dohodka na podlagi cenitve.

Zavezanec za davek, če ta zakon (ZDavP-2) ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, mora dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Pri tem je dokazovanje s pisno dokumentacijo res pravilo, vendar lahko zavezanec predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. To pomeni, da je ob odsotnosti posebnih pravil v ZDavP-2 mogoče dokazovanje po pravilih, določnih v ZUP, ki med primeroma naštetimi dokazi našteva tudi dokaz z izvedencem.

Postopek davčne izvršbe, ki je bil začet z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi, je bil ustavljen. Rubež denarnih terjatev pa je prenehal veljati, saj so bila razveljavljena vsa izvršilna dejanja. Zato je prenehal pravovarstveni interes tožnika v obravnavani zadevi, ki je bil v tem, da doseže odpravo sklepa o davčni izvršbi.

Po prvem odstavku 85. člena ZDavP-2 se odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročajo z navadno vročitvijo, vročitev pa se šteje za opravljeno 15. dan od dneva odpreme. Omenjena zakonska določba se uporablja za vročanje odločb in sklepov, izdanih v davčnem postopku in ne velja za vročanje odločb, s katerimi je bilo odločeno o upravičenosti do oprostitve prispevka za radijsko in televizijsko dejavnost. ZDavP-2 namreč v tretjem odstavku 3. člena ne določa, da bi določbe, ki se nanašajo na davek (vključno z določbo 85. člena ZDvaP-2), veljale tudi za prispevke za radijsko in televizijsko dejavnost, kot je to izrecno določeno za nekatere druge javne dajatve.

Ker napačno postopanje upravnega organa pri vročitvi upravne odločbe ne sme biti v škodo stranke, še posebej, če se kasneje v postopku postavi vprašanje pravočasnosti vloženega pravnega sredstva, je treba pritožbo tožeče…

Sodišče ugotavlja, da se upravna organa nista opredelila do vseh predlaganih dokazov, tožeči stranki pa nista omogočila izvajanja predlaganih dokazov (zaslišanja). Posledično nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2.

Tožena stranka se tudi v drugostopenjski odločbi ni opredelila do pritožbenih navedb tožnika v zvezi s prepozno vloženim obračunom davka od dohodka, ki bi ga tožnik moral oddati v roku 60 dni od datuma prenehanja opravljanja dejavnosti. Tožena stranka se ni opredelila do navedb tožnika glede prestavljenega roka za oddajo letnega obračune dohodka iz dejavnosti in s tem v zvezi prekinitve teka procesnih rokov na podlagi ZZUSUDJZ, zato je v tem delu odločba tožene stranke pomanjkljivo obrazložena. Tako je ostalo posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, saj izpodbijani akt nima konkretnih razlogov za odločitev glede na ugovore tožeče stranke.

Dohodek Wochengeld je tudi po mnenju sodišča obdavčljiv dohodek, saj je v slovenski zakonodaji obravnavan kot materinsko nadomestilo, ki z določili ZDoh-2 ni izrecno izvzeto iz osnove za odmero dohodnine. V 2. točki 5. člena ZSDP-1 je določeno, da se materinsko nadomestilo šteje za nadomestilo plače, to pa je na podlagi 1. točke prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 dohodek, ki je obdavčljiv.

V obravnavanem primeru bi tožena stranka morala navesti konkretno, katero dejanje uradnega davčnega organa je pretrgalo zastaralni rok ter datum, kdaj je bil dolžnik o tem obveščen. Splošna navedba tožene stranke v obrazložitvi, da se je kontinuirano izvrševala terjana obveznost, ne zadosti standardu obrazloženosti po določilu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.