Sodišče ugotavlja, da gre za izpovedbe, za katere ni izkazano, da bi jih ne bilo mogoče kot dokaz pridobiti in tudi predlagati že v davčnem postopku, pred izdajo dokončne odločbe, in da torej v tem pogledu in s tem gledano objektivno, dokazi niso novi. Za nove dokaze iz prvega odstavka 89. člena ZDavP-2 oziroma iz 1. točke 260. člena ZUP gre namreč le v primeru, če se nanašajo na dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v prejšnjem postopku, pa jih prav zato, ker za dokaze ni vedela ali jih ni imela možnost uporabiti, ni uspela predlagati, oziroma jih, kot to sledi iz drugega odstavka 261. člena ZUP, v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predlagati.

Delavec je upravičen zahtevati plačo v ti. bruto znesku v primeru, če mu ta ni bila izplačana ali mu ni bila izplačana v celoti. Upravičen je zahtevati plačo ali del plače, ne glede na to, ali mu je bil izplačan le neto znesek plače brez odvoda in plačila davkov in prispevkov ali pa so mu bili odvedeni in plačani davki in prispevki, ni pa mu bila plačana razlika – ti. neto plača. Na to ne vpliva okoliščina, da se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati.

Obveznost obračuna davkov in prispevkov od delavčeve bruto plače je zakonsko določena obveznost, ki jo je delodajalec dolžan izvršiti, in sicer ne glede na to, ali je delavec kot zavezanec po drugi podlagi (npr. kot s. p. ali samozaposlena oseba) za isto obdobje že plačal te dajatve državi oziroma pristojnim zavodom. S temi zakonsko določenimi dajatvami delavec kot zavezanec tudi sicer ne more prosto razpolagati in ne morejo biti niti predmet pobotanja. Dejstvo da je tožnica že sama (kot s. p. oziroma samozaposlena oseba) obračunala in odvedla davke in prispevke od zneska, ki ga je prejela na podlagi pogodb civilnega prava, ne pomeni, da je s tem ugasnila obveznost tožene stranke, da iz naslova delovnopravne pravice tožnice do bruto plače za tožnico obračuna in odvede zakonsko predpisane davke in obvezne prispevke. Izpolnitvi te svoje zakonske obveznosti se delodajalec ne more izogniti niti s sklicevanjem na to, da je delavcu za obdobje, za katero je bil ugotovljen…

Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ. V predmetni zadevi pa je pri izdaji izpodbijanega sklepa po presoji sodišča finančni organ spoštoval zakonske omejitve izvršbe, s katerimi se dolžniku zagotavlja zakonsko določen znesek za preživetje.

Iz dikcije tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 sicer izhaja, da mora davčni zavezanec za popravek davčne osnove imeti listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, vendar to ni ovira za uporabo te določbe tudi v primeru, ko je o terjatvi, ki je bila predmet računa, odločeno s pravnomočno sodbo in izdajatelju računa priznano le delno plačilo. 39. člena ZZDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaze, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek.

Okoliščina, da je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja in je na tej podlagi delavec upravičen do prejemkov iz delovnega razmerja, ne pomeni, da je delodajalec v tem istem sporu pridobil terjatev do delavca iz naslova vrnitve vsega, kar je ta prejel za opravljeno delo na podlagi pogodb civilnega prava. Pravno podlago za izplačilo, ki je bila prvotno pogodba civilnega prava, je le nadomestila druga, na podlagi zakonske domneve ugotovljena podlaga, to je pogodba o zaposlitvi. Delavec je v tem primeru upravičen do plačila za opravljeno delo in drugih prejemkov na podlagi ugotovljenega delovnega razmerja. Zneski, prejeti na podlagi civilnopravnega razmerja do višine pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja, ne predstavljajo terjatve, ki bi jo imel delodajalec do delavca, pač pa se v razmerju do pripadajoče plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja le poračunajo.

Davki in prispevki so javnopravna dajatev, s katero zavezanec in plačnik ne moreta…

Priglasitev posebne davčne obravnave v roku iz 303. člena ZDavP-2 po mnenju sodišča predstavlja enega od vsebinskih pogojev, ki mora biti izpolnjen, da davčni zavezanec lahko uveljavi posebno davčno obravnavo, kar pomeni, da gre po presoji sodišča za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice za posebno davčno obravnavo.

Po 1. točki 6. odstavka 40. člena ZDDV davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, goriv in maziv ter nadomestnih delov in storitev tesno povezanih s tem, razen od plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup in nadaljnjo prodajo.

Po določbah drugega odstavka 381. člena ZDavP-2 se priglasitev opravi pred predvidenim datumom transakcije iz 48. člena ZDDPO-2. Za združitev ali delitev in s tem za transakcijo po 48. členu ZDDPO-2 se šteje transakcija, ki se izvede v skladu z določbami zakona, ki urejajo statusno preoblikovanje gospodarskih družb. ZGD-1 (591. člen) pa nastop pravnih posledic veže na vpis pripojitve v sodni register in ne na datum objave vpisa sklepa o izbrisu, kot to zmotno meni tožnik. Zato je tudi v konkretnem primeru (priglasitev) pravno relevanten datum vpisa v sodni register in ne datum objave vpisa v Uradnem listu. Rok za priglasitev, predpisan v drugem odstavku 381. člena ZDavP-2 je procesne narave in kot tak procesna (in ne materialno pravna) podlaga za uveljavljanje upravičenj iz 49. člena ZDDPO-2. Za razlago, da je omenjeni rok prekluziven, pa po presoji sodišča v zakonu ni podlage.

Med strankama je sporen obračun zamudnih obresti, in sicer datum, od katerega so bile obresti obračunane. Tožnik v tožbi navaja le, da datum obračuna obresti ni pravilen. Niti v tožbi niti v predhodnem postopku pa ni predložil izračuna oziroma višine obresti, ki bi se razlikovala od obračuna prvostopnega organa. Ker je drugostopni organ v svoji odločbi pojasnil, da je bil obračun izveden od datumov, kot jih navaja tožnik, ko je nastopila izvršljivost za posamezno obračunsko obdobje, ne glede na to, da so bili v obrestnem listu, poslanem tožniku, kot datumi, od katerih so bile obračunane obresti, navedeni datumi zapadlosti, je po presoji sodišča navedeni tožbeni ugovor zgolj pavšalen, saj ni izkazano, da izračun zamudnih obresti ni pravilen.

V 166. členu ZDavP-2 je določeno, da davčni organ sklep o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri bankah ali hranilnicah, vroči dolžniku ter bankam oziroma hranilnicam, pri katerih ima dolžnik…