Odločbe drugostopenjskega organa že po naravi stvari ni mogoče izvršiti, saj ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke v postopku izdaje upravnega akta, temveč gre za odločitev o utemeljenosti pravnega sredstva. Že iz tega razloga drugostopenjske odločbe ni mogoče izreči za nično.

Po presoji sodišča v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo 68. člena ZDavP-2, ki v drugem odstavku opredeljuje cenitev kot ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Ne glede na to, da je davčni organ kot zavezanca za davek štel pravno osebo, ki jo je pozival na predložitev listin, pa je nato odmeril davek tožniku kot fizični osebi, pri čemer sodišče pripominja, da gre za dva ločena subjekta in torej ne za istega davčnega zavezanca. Glede na to, da je davčni organ tožniku odmeril dohodnino od sredstev, dvignjenih s transakcijskega računa družbe, pa je po oceni sodišča ključno vprašanje, ali je tožnik opravil dvige kot dejansko poslovodeča oseba, kot zaposleni v družbi, morebiti pa je na neupravičen način povečal svoje premoženje.

Namen 5. točke 96. člena Uredbe o izvajanju ukrepa naložb v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 je v tem, da tožnik ne bi dobil stroška iz naslova DDV povrnjenega dvakrat, in sicer enkrat v nacionalnem sistemu DDV kot odbitek, drugič pa iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja na podlagi javnega razpisa. V primeru, ko oseba na podlagi podatkov FURS izkaže, da ni davčni zavezanec, pa DDV, skladno z analogno razlago 63. člena ZDDV-1, ni izterljiv in je treba tak strošek priznati kot upravičen strošek.

Stališče tožene stranke, da neupoštevanje dodatnega besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ iz točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje v slovenski verziji nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka, je materialnopravno napačno.

Davčni organ je kupoprodajno pogodbo oziroma njeno vsebino ocenil kot neverodostojno, saj med slednjo in samim nakazilom denarja ni najti verodostojne povezave. Takšne ugotovitve davčnega organa so pavšalne in neutemeljene. V kolikor kupec sporne pogodbe ni evidentiral v svojih poslovnih knjigah, to ne pomeni, da kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena oziroma, da je njena vsebina neverodostojna.

Tožnica z ugovori listispendence, res iudicata in ne bis in idem ne more biti uspešna. V postopku davčne izvršbe namreč ni prišlo do visečnosti pravde (litispendence), pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) ali do tega, da bi bilo dvakrat odločeno o isti stvari (ne bis in idem). Navedeni instituti se namreč nanašajo na vsebinsko – materialno odločanje v sporih iz premoženjskih in civilnopravnih razmerij, v upravnem postopku pa 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP ponovno odločanje onemogoča v primeru materialne pravnomočnosti, če je stranka s pravnomočno odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, v primeru zavrnilne odločbe pa, če se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. V predmetni zadevi ne gre za tovrstne situacije in postopke. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta v postopku davčne izvršbe, ki teče vse dokler ni dolg v celoti poplačan, ali nastopi katera od drugih okoliščin iz 155. člena ZDavP-2,…

Ureditev ni v skladu z 22. členom Ustave RS, kolikor poroku, zoper katerega je sklep o davčni izvršbi izdan, ne omogoča, da se učinkovito izjavi o dejanskih in pravnih razlogih, na katerih temelji njegova obveznost. Pri tem je bistveno, da je pravica do izjave zagotovljena že pred sprejetjem odločitve.

Tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imela možnosti sodelovanja v postopku na prvi stopnji. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožeči stranki.

Zatrjevana dolgoletna praksa davčnega organa, na katero se tožnik sklicuje v predlogu za obnovo postopka, ki naj bi bila razvidna iz pojasnila DURS iz leta 2007, ne predstavlja novega dejstva oziroma novega dokaza, zaradi katerega bi bila obnova davčnega postopka lahko dopustna. Omenjena praksa namreč predstavlja po svoji vsebini materialnopravno stališče davčnega organa o pravilni razlagi in uporabi določb ZDoh-2 o davčnih olajšavah, pri katerih je eden od pogojev doseganje ali preseganje starostne meje zavezanca ali druge osebe. Zatrjevano novo dejstvo oziroma nov dokaz tako ni del relevantnega dejanskega stanja zadeve, pač pa gre za vprašanje, ali je davčni organ pravilno upošteval svoje (v pojasnilo povzeto) stališče, kar pa ne more predstavljati v predlogu zatrjevanega obnovitvenega razloga, saj gre za vprašanje materialnega prava oziroma spremenjene prakse upravnega organa pri razlagi materialnopravnih določb.

Za presojo, ali se prejeti dohodki obravnavajo po prvem odstavku 19. člena Konvencije BATIDO, je bistveno, da se ta določba sicer nanaša na delo v državnih službah oziroma na državne uslužbence, vendar pa nikakor ne velja samo za plačila države, temveč tudi za plačila njenih upravnih enot oziroma lokalnih oblasti (tudi zveznih držav, regij,…) ter tudi ni nujno, da velja le za nadomestila za storitve pri opravljanju državnih funkcij. Navedena določba velja za vsa plačila za delo in podobna nadomestila, ki jih država pogodbenica ali javnopravna teritorialna skupnost plača fizični osebi za storitve (javna služba), ki jih ta zanjo opravi.

Tožena stranka nima prav, da tožnik v vloženi napovedi za odmero dohodnine oprostitve iz citirane določbe Konvencije BATIDO ni uveljavljal in zato ni upravičen do oprostitve v Republiki Sloveniji. Navedenega mu ni treba uveljavljati, saj gre za pravilno uporabo materialnega prava, ki ga mora davčni organ uporabiti po…

Na dopuščeno vprašanje v delu, ki je relevanten v obravnavani zadevi, Vrhovno sodišče odgovarja: izvršilno sodišče je v primeru spora o vsebini terjatve iz sodne poravnave kot izvršilnega naslova vezano na jezikovno razlago in njenega besedila ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave.