Odločanje v ponovljenem postopku ne pomeni, da se postopek začne na novo, temveč, da se nadaljuje tam, kjer je bil pred izdajo prve odločbe tožene stranke. Navedeno za obravnavani primer pomeni, da bi se morala tožena stranka v izpodbijani odločbi opredeliti do tožnikovih ugovorov, da gre le za občasne prejemke ter tudi do predlaganega dokaza po opravi poizvedb pri tožnikovemu delodajalcu. Po presoji sodišča bi morala tožena stranka z opravo poizvedb pri tožnikovemu delodajalcu oziroma na drug ustrezen način ugotoviti dejansko stanje, ki v predmetni zadevi očitno ostaja sporno.

Ugotovitev, ali je izpolnjen pogoj, da vlagatelj ob vložitvi vloge na javni razpis nima neporavnanih davčnih obveznosti do države, je vezana na ugotovitev, za kakšno vrsto obveznosti v primeru evidentiranega dolga gre in nadaljnjo presojo, ali dolg iz naslova neporavnanih prispevkov za socialno varnost predstavlja davčno obveznost do države. V konkretni zadevi se ta pogoj ne nanaša na prispevke za socialno varnost, zato bi moral upravni organ pred izdajo izpodbijane odločbe ugotoviti vir oziroma vrsto dolgovane obveznosti.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi davčni organ ugotavljal okoliščine glede prevzema obravnavanega trošarinskega blaga in sodelovanja morebitnih drugih oseb pri nezakoniti sprostitvi blaga. Tako ni ugotavljal okoliščin njegove potrditve (kdo je potrdil prejem blaga v CMR listini in kdaj) kot tudi ni ugotavljal, kam je bilo blago prepeljano, kdo ga je prevzel ter v zvezi s tem pridobil informacije glede obravnavanega blaga s strani družbe, ki je opravila prevoz (litovska družba E.) oziroma njenega voznika, ki je opravil prevoz navedenega trošarinskega blaga. Od slednje bi lahko pridobil in formacije o tem, kam je bilo blago (namesto v trošarinsko skladišče) dostavljeno in kdo je pri tem sodeloval.

Podatki popisa zalog pijač, ki so ga opravili inšpektorji, nesporno odstopajo od podatkov, ki jih vsebujejo izpisi o stanju zalog, ki jih je naknadno predložil zakoniti zastopnik tožeče stranke. Tožeča stranka je v postopku nadzora pojasnjevala, kje bi lahko bil vzrok za ugotovljene razlike, vendar tega, čeprav pozvana k predložitvi ustreznih dokazil, ni dokazala.

Na omenjeni datum omenjena odvetniška družba še ni bila pooblaščena za zastopanje tožnika, vsaj ne v zadevnem odmernem postopku. Pooblastilo, na katero se sklicuje davčni organ, je bilo dano v sicer povezanem, vendar nesporno drugem upravnem postopku, to je v postopku, v katerem se je ugotavljal rezidentski status tožnika in se je kot tako lahko nanašalo le na zastopanje in opravljanje dejanj v tem postopku. V odmernem postopku pa pooblastilo Odvetniški družbi za zastopanje tožnika na dan 4. 4. 2018 še ni bilo dano in zato ni mogoče šteti, da je bila odločba na omenjeni datum vročena tožniku in da je takrat začel teči enomesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, kot se navaja v izpodbijanem sklepu.

Za to, da je izpolnjen pogoj za ukrepanje na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2, se po zakonskem besedilu ne zahteva, da bi obstajalo nesorazmerje in še manj, da bi bilo nesorazmerje očitno. Zahteva se precejšnje preseganje dohodkov, ki jih je davčni zavezanec napovedal, to pa tudi po presoji sodišča pomeni, da za izpolnjeni pogoj zadošča precejšnja višina zneska, gledano objektivno, ta pa je v konkretnem primeru nedvomno podana.

Predmet obdavčitve po določbi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je na predpisan način ugotovljena razlika, medtem ko je v skladu s šestim odstavkom istega člena na tožniku, da vir oziroma vrsto dohodkov ter pravno podlago za njihovo izplačilo dokaže in s tem davčno osnovo, ugotovljeno do stopnje verjetnosti, zniža. Pri tem pa tožnik ni bil uspešen. O obstoju posojila, ki naj bi se mu vračalo z omenjenim nakazilom, ni nobenih listinskih dokazil, čeprav bi jih bilo že z ozirom na višino posojenega zneska in še zlasti…

Glede na spornost namena uporabe konkretnih vozil glede na konstrukcijske lastnosti le teh, kar je relevantna okoliščina glede uvrstitve v pravilno tarifno številko KN, zavrnitev dokaznih predlogov tožnice, s sklicevanjem zgolj na listinske dokaze, pomeni omejevanje dokazovanja določenih dejstev zgolj na določena dokazna sredstva in poseg v pravico do enakega varstva pravic, zato zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov ne izpolnjuje zakonskih pogojev za zavrnitev dokaznega predloga stranke.

Davčni organ je tožniku dodatno odmeril DDV, ker je ugotovil, da tožnik nima ustreznih oziroma popolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1.

O zatrjevani storitvi komuniciranja s partnerji je tožnik predloži dve el. sporoči iz katerih izhaja le dopisovanje med M.M. in F.F.; iz teh dokumentov torej ne izhajata obseg in vrsta storitev, ki naj bi bile zaračunane s spornim računom in ki so bile na računu opisane kot „izvedba skrbnega pregleda in priprava končnega poročila“. Izhajajo pa te storitve po presoji sodišča iz nadaljnjih dokumentov, predloženih v zvezi z nalogo priprava poročil in analiz. V tem delu tožnik predloži obsežno elektronsko korespondenco iz katere izhaja, da je M.M. očitno pregledoval dokumente v data roomu v okviru skrbnega pregleda, da je identificiral, kaj bi bilo še dodatno treba pridobiti od podatkov, da je pripravil osnutke el. sporočil za turškega naročnika in svetovalce na prodajni strani, da je pripravil osnutek poročila…

Ker tožnik ugovorov glede obstoja terjatve ni uveljavljal pravočasno in na predpisan način (v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 2. 3. 2018), pač pa to uveljavlja v postopku izvršbe, ko že obstoja pravnomočen izvršilni naslov, in to več ni mogoče, zaradi česar jih tudi davčni organ ni upošteval, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je bila s tem tožniku odvzeta možnost do izjave v postopku in do pravnega sredstva.

V obravnavanem primeru se je pravna posledica izpodbijanega akta že uresničila, kar pomeni, da si tožnica v tem upravnem sporu, v katerem s predmetno izpodbojno tožbo predlaga odpravo upravnega akta, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava upravnega akta namreč pomeni vzpostavitev stanja kakršno je bilo pred izdajo upravnega akta, kar pa v obravnavanem primeru že po naravi stvari ni več mogoče, saj je bila tožnica kot priča 6. 11. 2018 že privedena na zaslišanje pred davčni organ.