Tožnica z ugovori listispendence, res iudicata in ne bis in idem ne more biti uspešna. V postopku davčne izvršbe namreč ni prišlo do visečnosti pravde (litispendence), pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) ali do tega, da bi bilo dvakrat odločeno o isti stvari (ne bis in idem). Navedeni instituti se namreč nanašajo na vsebinsko – materialno odločanje v sporih iz premoženjskih in civilnopravnih razmerij, v upravnem postopku pa 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP ponovno odločanje onemogoča v primeru materialne pravnomočnosti, če je stranka s pravnomočno odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, v primeru zavrnilne odločbe pa, če se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. V predmetni zadevi ne gre za tovrstne situacije in postopke. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta v postopku davčne izvršbe, ki teče vse dokler ni dolg v celoti poplačan, ali nastopi katera od drugih okoliščin iz 155. člena ZDavP-2,…

Ureditev ni v skladu z 22. členom Ustave RS, kolikor poroku, zoper katerega je sklep o davčni izvršbi izdan, ne omogoča, da se učinkovito izjavi o dejanskih in pravnih razlogih, na katerih temelji njegova obveznost. Pri tem je bistveno, da je pravica do izjave zagotovljena že pred sprejetjem odločitve.

Tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imela možnosti sodelovanja v postopku na prvi stopnji. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožeči stranki.

Zatrjevana dolgoletna praksa davčnega organa, na katero se tožnik sklicuje v predlogu za obnovo postopka, ki naj bi bila razvidna iz pojasnila DURS iz leta 2007, ne predstavlja novega dejstva oziroma novega dokaza, zaradi katerega bi bila obnova davčnega postopka lahko dopustna. Omenjena praksa namreč predstavlja po svoji vsebini materialnopravno stališče davčnega organa o pravilni razlagi in uporabi določb ZDoh-2 o davčnih olajšavah, pri katerih je eden od pogojev doseganje ali preseganje starostne meje zavezanca ali druge osebe. Zatrjevano novo dejstvo oziroma nov dokaz tako ni del relevantnega dejanskega stanja zadeve, pač pa gre za vprašanje, ali je davčni organ pravilno upošteval svoje (v pojasnilo povzeto) stališče, kar pa ne more predstavljati v predlogu zatrjevanega obnovitvenega razloga, saj gre za vprašanje materialnega prava oziroma spremenjene prakse upravnega organa pri razlagi materialnopravnih določb.

Za presojo, ali se prejeti dohodki obravnavajo po prvem odstavku 19. člena Konvencije BATIDO, je bistveno, da se ta določba sicer nanaša na delo v državnih službah oziroma na državne uslužbence, vendar pa nikakor ne velja samo za plačila države, temveč tudi za plačila njenih upravnih enot oziroma lokalnih oblasti (tudi zveznih držav, regij,…) ter tudi ni nujno, da velja le za nadomestila za storitve pri opravljanju državnih funkcij. Navedena določba velja za vsa plačila za delo in podobna nadomestila, ki jih država pogodbenica ali javnopravna teritorialna skupnost plača fizični osebi za storitve (javna služba), ki jih ta zanjo opravi.

Tožena stranka nima prav, da tožnik v vloženi napovedi za odmero dohodnine oprostitve iz citirane določbe Konvencije BATIDO ni uveljavljal in zato ni upravičen do oprostitve v Republiki Sloveniji. Navedenega mu ni treba uveljavljati, saj gre za pravilno uporabo materialnega prava, ki ga mora davčni organ uporabiti po…

Na dopuščeno vprašanje v delu, ki je relevanten v obravnavani zadevi, Vrhovno sodišče odgovarja: izvršilno sodišče je v primeru spora o vsebini terjatve iz sodne poravnave kot izvršilnega naslova vezano na jezikovno razlago in njenega besedila ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave.

Revizija se dopusti glede vprašanj:

◦ Ali senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji)?

◦ Ali v okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja?

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ pred pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnin kupcu 15. 5. 2014 ni mogel začeti teči, saj tožnica takrat, glede na to, da je zoper izdani sklep o domiku vložila pritožbo, še ni mogla vedeti za obstoj škode. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je pri opredelitvi trenutka subjektivnega spoznanja relevantno tudi obdobje, ko je imela tožnica možnost razveljaviti učinke javne dražbe, torej (z vložitvijo pritožbe) odvrniti (odpraviti) škodo. Vsaj do trenutka, ko je sklep o domiku postal pravnomočen, je bila torej v negotovosti, ali ji bo škoda sploh nastala. Pomembno je, da je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zoper sklep o domiku, kljub temu da jo je zavrnilo, vsebinsko presojalo, pri tem pa ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z vložitvijo pritožbe zlorabila svojo pravico do pravnega varstva v pravdnem postopku.

V izpodbijani sodbi ni stališč na katera se nanašajo 1., 2. in 5. vprašanje. V tem delu predlagatelj polemizira z razlogi iz odločbe davčnega organa, ki pa ni predmet revizijskega preizkusa. Navedena vprašanja tako ne izpolnjujejo nujne lastnosti spornosti iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP oziroma koneksnosti z izpodbijano sodbo, saj če sodišče določenega pravnega vprašanja v sodbi ni obravnavalo, ga ni moglo rešiti nezakonito in ni prekršilo nobenega pravnega pravila. Ker torej predlog nima kratke obrazložitve (in je tudi ne more imeti), zakaj je Upravno sodišče ta vprašanja rešilo nezakonito, predlog glede 1., 2. in 5. vprašanja ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP in je kot tak nepopoln. Vrhovno sodišče ga je zato na podlagi šestega odstavka istega člena v tem delu zavrglo.

Dopustilo pa je revizijo glede vprašanja: Ali odločanje Upravnega sodišča po sodnici posameznici brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu…

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).

Revizija se dopusti glede vprašanj:

◦ Ali senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji)?

◦ Ali v okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja?