Tožnik ugovarja različni obravnavi delovnih strojev, tj. bagrov, za katere se prizna pravica do vračila trošarine, na eni strani, in ostalih delovnih strojev, za katere se mu pravica do vračila zavrne. Trdi namreč, in v tem ima prav, da se v odločbi na več mestih ugotavlja, da naj bi bager kot statični stroj izvajal gradbena dela, ostali delovni stroji pa ne, čeprav izvajajo dela na istem gradbišču. Vendar pa obenem iz sobesedila razlogov toženke dovolj jasno izhaja, da je prav statičnost bagrov tisti (in edini) razlog, iz katerega se zahtevku za vračilo trošarine ugodi in ne njihova uporaba. Zato (notranjega) nasprotja v razlogih izpodbijane odločbe sodišče ne vidi, predvsem pa ne vidi, da bi bilo mogoče na tej podlagi sklepati, da so bager in tudi ostali delovni stroji dejansko opravljali gradbena dela. Statičnost je namreč po citiranih določbah ZTro-1 poseben oziroma samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu…

Tožnik se je v postopku skliceval na to, da je bil podizvajalec in da ne more predložiti zapisnikov o napakah gradnje na objektih, kjer je opravljal dela kot podizvajalec, zaradi česar se je skliceval na druge posredne dokaze, s katerimi je dokazoval škodo zaradi napak gradnje in posledično nastale odhodke. Davčni organ pa je pri svoji odločitvi izhajal zgolj iz dejstva, da tožnik ni predložil verodostojnih knjigovodskih listin, iz katerih bi bili razvidni zatrjevani odhodki v skladu s SRS. Vendar pa, verodostojne knjigovodske listine niso edini način ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja, saj ima davčni zavezanec za dokazovanje (obstoja) odhodka tudi možnost dokazovanja navedenega dejstva z drugimi ustreznimi dokaznimi sredstvi.

Z ugotovitvijo ničnosti pravnega posla se ugotovi neobstoj takšnega pravnega posla, ki velja za stranke in tudi za tretje osebe glede obstoja pogodbe, torej glede posledic na civilnem področju. Vendar takšna ugotovitev ničnosti pravnega posla nima neposrednih oz. direktnih posledic na davčnem področju in tudi ni opredeljena kot zakonski razlog za avtomatično odpravo oz. razveljavitev davčnih odločb. Šele, če so odmerne odločbe v davčnem postopku odpravljene, je navedeno lahko podlaga za vračilo preveč plačanega davka.

V konkretnem primeru novo dejstvo, na podlagi katerega se lahko uvede obnova postopka v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDavP-2, predstavlja pravnomočna sodba sodišča, s katero je sodišče ugotovilo ničnost pogodbe o nakupu obveznic. Za to sodbo pa je davčni organ izvedel šele z vložitvijo tožnikove vloge za vračilo plačane dohodnine dne 23. 8. 2019. Vendar pa je objektivni petletni rok iz drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 v…

Tožnik utemeljeno ugovarja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz njene obrazložitve namreč ne izhajajo konkretne ugotovitve organa v postopku o načinu izvedbe predmetnih visokih gred, na podlagi katerih bi bilo mogoče ob upoštevanju relevantnih določb GZ in Uredbe o razvrščanju objektov (Uredba) presoditi, ali (sploh) predstavjajo enostaven objekt oziroma drug objekt po GZ in Uredbi oziroma nedovoljen poseg na tem zemljišču ob upoštevanju veljavnega občinskega prostorskega akta.

Sodišče ugotavlja, da sta upravna organa v predmetnem upravnem inšpekcijskem postopku ugotavljala, kateri deli objekta A so bili v požaru 15. 5. 2017 poškodovani, odstranjeni in na novo zgrajeni, zaradi napačne razlage četrtega odstavka 1. člena ZGO-1 pa nista v celoti ugotovila relevantnega dejanskega stanja. Nista namreč ugotavljala, ali je bila po požaru na objektu A situacija, ki bi terjala nujne ukrepe, to je ali je obstajala nevarnost nesreče in kateri posegi oziroma katera dela, če kakšna, so bila nujna, da bi odvrnili morebitno novo škodo, ki jo, kot rečeno, zatrjuje tožnik ves čas postopka. Prav tako organa v upravnem postopku nista razčistila, ali je tožnik imel možnost nevarnost zatrjevanega grozečega onesnaženja zaradi morebitnega večjega deževja odpraviti na kakšen drug način (na primer z odvozom na drugo primerno lokacijo) in katera gradbena dela so bila za odvrnitev takšne neposredno grozeče nesreče nujna.

Iz tekstualnega dela Odloka, ki je veljal v relevantnem obdobju, na katero se nanaša sporno potrdilo o namenski rabi zemljišča parc. št. 1644/11, k.o. …, ni jasno in nedvoumno razvidno, da bi se predmetna parcela nahajala na trasi, predvideni za prestavitev glavne ceste ob letališču. To ne izhaja niti iz grafične karte – priloge B4, iz katere zaradi neustreznega merila sploh ni mogoče razbrati nahajanja predmetne parcele.

Sodišče se sicer strinja s toženko, da pretečenih rokov praviloma ni mogoče podaljšati. Vendar to ne more veljati za primere, kadar rok z učinkom za nazaj podaljša zakon oziroma določi drugačen rok, kot je bil prvotno določen za isto opravilo. Ravno to pa je bilo storjeno s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV, ki izrecno določa, da je rok za vložitev vloge za dodelitev subvencije, ne glede na rok, določen v 16. členu ZIUOOPE, 10. december 2020. Taka je tudi ustaljena praksa naslovnega sodišča3. Iz sistemske uvrstitve te določbe v poglavje z naslovom „Odstop od določb določenih zakonov“ in njene jezikovne razlage namreč jasno izhaja, da učinkuje retroaktivno, tj. tudi na tiste zadeve, o katerih v času, ko je zakon stopil v veljavo, še ni bilo pravnomočno odločeno. S tem ni kršen 156. člen Ustave, saj retroaktivno učinkovanje v tem primeru določa zakon, v pridobljene pravice pa ni poseženo.

Tožnikova izjava, da nima neporavnanih davčnih obveznosti, se po razpisni dokumentaciji (in v skladu s 188. členom ZUP) obravnava kot dokaz. Četudi je izjava stranke praviloma subsidiaren dokaz, je dokaz in ga je toženka tako tudi sama obravnavala. Ob tem pa je treba po prepričanju sodišča, če je izjava FURS drugačna od izjave prijavitelja, izvesti ugotovitveni postopek, saj ne drži stališče toženke, da lahko odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku.

Izpodbijani akt ni obrazložen na način, kot ga zahteva 4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP. Prvostopni organ se v obrazložitvi zgolj sklicuje na upoštevne predpise (Pravilnik o merilih in točkovanju in Pravilnik o valorizaciji), ne navaja pa konkretnih določb Pravilnikov, ki so bili podlaga za izračun davčne osnove in izračuna davka, ter načina uporabe obeh Pravilnikov.

Ob tako splošni obrazložitvi, kjer se navajajo zgolj imena uporabljenih podzakonskih aktov, ne pa tudi konkretne določbe, pri tem pa gre za ureditev, ki vsebuje zapletene tehnične izračune in je kompleksna tudi za strokovnjaka, je utemeljen tožnikov očitek, da izračuna odmerjenega davka, tudi po dodatni obrazložitvi s strani tožene stranke, še vedno ni mogoče preizkusiti.

Za odločitev je bistvenega pomena vprašanje, ali je bil tožnik kot lastnik obstoječega objekta obremenjen s spornim komunalnim prispevkom skladno z zahtevami sedmega odstavka 79. člena v povezavi z 80. členom ZPNačrt.

Zavezancu se lahko naloži v plačilo komunalni prispevek le skladno s predpisi, ki veljajo v trenutku, ko je nastopila okoliščina, na podlagi katere je mogoče to javno dajatev zakonito odmeriti, torej izboljšanje komunalne opremljenosti (npr. trenutek priključitve na komunalno omrežje). Če so torej tedaj predpisi določali obveznost plačila komunalnega prispevka, ga je zavezanec dolžan plačati v tedaj predpisani višini.