Peti odstavek 113. člena ZDoh-2 se uporablja v postopkih odmere dohodnine za tista leta, ko je bila ta zakonska določba še v veljavi, ne glede na to, kdaj in na kakšen način je bil postopek odmere dohodnine začet. V postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe do ukinitve posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, je zato treba upoštevati tudi navedeno olajšavo, če jo je zavezanec uveljavljal za čas, ko je še v veljavi.

Zakon ne zahteva, da davčni zavezanec navedeno davčno olajšavo uveljavlja, ampak se mu ta olajšava priznata po samem zakonu, glede posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, če davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga ugotovi, da gre za takega zavezanca.

V primeru roka, določenega v 12. členu Uredbe o rudarski koncesnini in srdstvih za sanacijo, gre za instrukcijski rok, katerega posledica ni v ugasnitvi pravice do izterjave terjatve.

Ker je o obveznosti tožeče stranke treba stranki kot zavezancu za plačilo dajatve izdati upravno odločbo, ki vzpostavlja izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti, je obveznost tožeče stranke kot takšna sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2.

Določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP se nanaša na prispevke na splošno, saj zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike iz citirane določbe izvzete. Določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP je jasna in ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožnica, ki meni, da citirane zakonske določbe glede na njen namen ni mogoče uporabiti v primeru neplačanih prispevkov za socialno varnost zasebnikov. Da sklep o odpustu obveznosti v postopku stečaja ne učinkuje na neplačane prispevke, ne glede na to v čigavo korist bi morali biti plačani, potrjuje tudi ustaljena upravnosodna praksa.

Obveznost iz naslova prispevkov za socialno varnost nastane namreč po odločbi tretjega odstavka 44. člena ZDavP-2 zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, kar pomeni, da je davčni organ z izpodbijanim sklepom od tožnice pravilno terjal tudi obveznosti iz naslova neplačanih prispevkov za celotni mesec.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja trasa dostopa do parc. št. 222 oziroma iz izpodbijane odločbe ni razvidno, po katerem delu iz komasacijskega sklada tožniku dodeljene parc. št. 111 poteka dostop oziroma služnost do parc. št. 222. Tako je pritrditi tožniku, da služnost v izpodbijani odločbi sploh ni konkretizirana.

V ponovnem postopku bo organ moral upoštevati izpovedbo tožnika in zaslišane priče, da v zvezi z novo parcelo, ki so jo dobili po izvedbi komasacije, niso vedeli, da je prejšnji lastnik parcele že dobil “odškodnino za daljnovod”, ter ugotoviti, ali to vpliva na vrednost tožnikovih v komasacijski sklad vloženih in iz njega dobljenih zemljišč.

Davčni organ je po presoji sodišča sporni prejemek pravilno kvalificiral kot drug dohodek, kot ga opredeljuje 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, saj gre za dohodek, ki ustreza splošnemu pojmu dohodka, kot ga opredeljuje 15. člen ZDoh-2 in ga ni mogoče uvrstiti v nobeno od konkretneje navedenih vrst dohodkov ali tipov prejemkov, ki jih ZDoh-2 opredeljuje kot obdavčljive dohodke.

Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih odhodkov iz delovnega razmerja kot podzakonski akt ne more ožiti zakonskega pojma stroškov prevoza na delo in z dela; posledično dejstvo, da Uredba določa zgolj kilometrino, po mnenju sodišča vodi v razlago, da se uredbodajalec za nadaljnjo ureditev teh stroškov (katerih priznanje v smislu materialne pravice določa 3. točka prvega odstavka 44. člena ZDoh-2) ni odločil (in tozadevno ni uporabil zakonskega pooblastila), zato se stroški priznajo skladno z zakonom, tj. (dejanski) stroški prevoza.

Že v dodatku k zapisniku o nadzoru nad delom na črno z dne 21. 3. 2018, ki je v spisih in na katerega tožnik ni imel pripomb, in na naroku pa je pojasnjeno tudi, da z ozirom na tožnikovo kontinuirano (in ne priložnostno) opravljanje dejavnosti, opredeljenih kot delo na črno, dohodka iz podjemnih pogodb ni mogoče šteti kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, temveč gre za dohodek iz dejavnosti.

Ker obstaja možnost, da bo tožnik (kljub zavrženju njegove tožbe in torej neuspehu v zadevi, za katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč) sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči, moral državi vrniti, če se bo ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji, navedeni v 43. ali 49. členu ZBPP, je sodišče tožniku, priznalo pravni interes za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, v kateri zatrjuje, da so bili stroški odvetniku priznani previsoko.

Stališče davčnega organa namreč pomeni, da bi se moral tožnik pred uveljavljanjem znižanja davčne osnove zaradi odstopa od pogodbe (tj. pred izdajo dobropisa) prepričati, ali bo lizingojemalec dejansko (lahko) plačal dodatni DDV, ki je posledica njegove obveznosti popravka odbitka vstopnega DDV. To pomeni, da se od tožnika zahteva, da sam v celoti prevzame nevarnost izgube prihodka namesto države. Tega pa z razlago standarda „vedel ali moral vedeti“ tožniku ni mogoče naložiti, ker bi se na ta način vzpostavila splošna domneva o obstoju utaje v vsakem primeru, ko prejemnik blaga (lizingojemalec) ne bi zmogel plačila svojega dela DDV.

Položaja tistih zavezancev, pri katerih davčna obveznost z odločbo o davčnem inšpekcijskem nadzoru še ni bila ugotovljena oziroma je bila odločba odpravljena, in tistih zavezancev, pri katerih je bila odločba o odmeri davka na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno obravnavo, sta bistveno različna in ju je zato dopustno urejati različno. Zato določba tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2, ki vrnitev preveč plačane obveznosti po odmeri odločbi, ki je odpravljena in vrnjena v ponovno odločanje, pogojuje z ugotovitvijo drugačne davčne obveznosti v ponovljenem postopku, ni neustavna in ne krši tožnikovih ustavnih garancij.

Preveč plačani davek se v primeru odprave odmerne odločbe vrne le, če je bila v ponovnem postopku ugotovljena nižja davčna obveznost.