Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je bil izdan tožeči stranki kot poroku davčne dolžnice, in sicer kot (drugi) osebi, na katero je bila prenesena dejavnost družbe izven statustnega preoblikovanja z namenom, da bi se družba kot dolžnica izognila plačilu davka. Ker izpodbijani sklep ni bil izdan na podlagi predhodno izdane odločbe, s katero bi bilo odločeno o obveznosti tožnika kot poroka davčne dolžnice ter mu v odmernem postopku ni bila dana možnost izjave, torej v zadevi ni bilo odločeno na ustavno skladen način, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.

Davčni organ tožnici kot porokininji davčnega dolžnika očita prenos dejavnosti davčnega dolžnika na tožnico kot povezani osebi z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka in ji je izdal sklep o izvršbi za dolg davčnega dolžnika.

Davčni organ bi moral pred izdajo sklepa o davčni izvršbi zoper porokinjo davčnega dolžnika predhodno izdati odmerno odločbo, pri tem pa bi moral tožnici kot porokinji omogočiti, da se v zadevi izjasni tako glede dejanskih, kot tudi o pravnih razlogih. Ker tožnici kot porokinji davčnega dolžnika ni bila izdana odmerna odločba in ji v davčnem postopku tudi ni bila dana možnost izjave o dejanskih in pravnih razlogih, na katerih temelji njena poroštvena obveznost, v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožnici.

Skladno z 72. členom ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih torej ne gre za postopek na zahtevo stranke. Posledično se je prvostopenjski davčni organ pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena ZUP, po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje. Izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah ali o obveznostih oziroma pravnih koristih tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Izpodbijani sklep pa tudi ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan v smislu 5. člena ZUS-1, saj se z izpodbijanim sklepom ustavljeni postopek, ni začel na zahtevo tožnika. Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pa stranka…

Vendar pa, glede na to, da se tožniku davek nalaga, ker bi moral ob prodaji vozila kupcu na podlagi izdanega računa obračunati DDV po splošni shemi, tj. po stopnji 22 %, bi bil davčni organ moral najprej jasno ugotoviti, da je bil tožnik kot samostojni podjetnik tisti, ki je zadevno vozilo prodal kupcu. Teh ugotovitev pa v izpodbijani odločbi niti v drugostopenjski odločbi ni. Glede tretjega in četrtega avtomobila pa se z izpodbijano odločbo kot subjekt, ki je avtomobila kupil od nemških prodajalcev, prepozna tožnika kot samostojnega podjetnika in prezre tožnika kot fizično osebo. V izpodbijani odločbi podlaga za takšen zaključek ni jasno opredeljena, tj. ni jasno, ali se tožniku očita obstoj subjektivnega elementa ali pa uporaba navideznih poslov oz. zloraba drugih predpisov ali kaj tretjega. V izpodbijani odločbi se navaja zgolj, da tožnik lahko preprodajo vozil opravlja le v okviru registrirane dejavnosti in ne kot fizična oseba, sicer…

Po presoji sodišča je toženka pravilno uporabilo materialno pravo, konkretno 1. točko tar. št. 33 OT. Ta določa, da se nagrada za sestavo predloga za začetek prisilne poravnave ter za uvedbo stečaja in ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka odmeri po 1. točki tar. št. 18 OT ob upoštevanju vrednosti oziroma zneska, za katerega je dolžnik prezadolžen. V skladu s sodno prakso je treba s prezadolženostjo iz prve alineje 1. točke tar. št. 33 OT razumeti prezadolženost v smislu terjatve konkretnega upnika in ne celotnega dolga.

Direktor tožnika je vodil podjetje kot manager in obenem opravljal delo iz dejavnosti tožnika, pri tožniku pa ni bil zaposlen in da za opravljeno delo ni prejel neposredno plačilo od tožnika, ampak preko izdanih računov samostojnega podjetnika po sklenjenih dveh pogodbah o poslovnem sodelovanju. Po presoji sodišča je davčni organ v zvezi z obdavčitvijo dohodkov direktorja utemeljeno izhajal iz načela ZDavP-2, po katerem se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini, za kar ima podlago v 5. členu ZDavP-2, ter iz pravila iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, po katerem se z zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi davčnih predpisov. Davčni organ in toženka ugotavljata, da sta bili pogodbi o poslovnem sodelovanju med tožnikom in podjetnikom sklenjeni z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost za delo direktorja oziroma z namenom…

4. alineja tretjega odstavka 3. člena ZDPN jasno določa, da se za prenos nepremičnine po ZDPN (in s tem za transakcijo, ki je predmet obdavčitve s tem davkom) šteje tudi prenos lastninske pravice zaradi priznanja lastninske oziroma solastninske pravice, kot posledice povečanja vrednosti nepremičnine, v skladu z zakonom, ki ureja stvarnopravna razmerja. Predmet obdavčitve so torej dogovori iz drugega odstavka 48. člena SPZ2, kakršnega sta s Pogodbo z dne 19. 3. 2019 sklenila tožnik in Občina A. in nič drugače ni v primeru, ko se investitorji že na začetku investicije dogovorijo za kasnejšo ustanovitev solastninske pravice.

Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku odmere DPN na podlagi davčne napovedi tožnika, pri čemer je davčni organ v celoti upošteval podatke iz davčne napovedi. Zato je prvostopenjski organ lahko ravnal po 81. členu ZDavP-2, po katerem obrazložitev odločbe vsebuje zgolj kratko obrazložitev strankine vloge in sklicevanje na…

Tožnica je ob izplačilu obresti pravilno odvedla davčni odtegljaj in na tak način poravnala davčno obveznost, ki ji jo nalaga ZDoh-2. Naknadno pa je bila podlaga za obdavčitev (pravni posel, tj. nakup bančnih obveznic, iz katerega izhaja zaveza tožnice izplačati obresti) ugotovljena za nično, na podlagi pravnomočne sodbe pa sta stranki pogodbenega razmerja (torej banka kot izplačevalka obresti in kupca obveznic, upravičenca do obresti) vrnili, kar sta na podlagi pogodbe prejeli. To pomeni, da dohodek, katerega značilnost je, da povečuje premoženje oziroma ekonomsko moč davčnega zavezanca, sploh ni nastal oziroma so bili vzpostavljeni povratni učinki v smislu, da se premoženjsko stanje davčnih zavezancev ni spremenilo. Z davčnega vidika je (pravnomočna) sodba pomembna zato, ker je z ugotovitvijo ničnosti odpadla pravna podlaga za obdavčenje, in to z učinkom za nazaj (ex tunc).

Če se torej zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s…

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je mogoča uporaba četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 v primeru, ko davčni organ ugotovi sicer pravnoformalno pravilno izveden odkup lastnih poslovnih deležev (skladno s pravili ZGD-1), z nastalimi pravnimi in ekonomskimi posledicami, vendar pa je na podlagi dejstev in okoliščin mogoče ugotoviti objektivne okoliščine, ki kažejo, da so davčni zavezanci s tako umetno ustvarjenimi pravno-poslovnimi odnosi bodisi zlorabili bodisi pa se izognili predpisom, ki sicer dopuščajo sklepanje takšnih pravnih poslov?

Če se upravni akt odpravi s pravnomočno odločbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva (ex tunc), s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljenega akta, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem postopku še ni odločeno. Pravni položaj stranke je torej takšen, kot da v konkretni upravni zadevi sploh ne bi bila izdana odločba in posledično davek ne bi bil nikoli odmerjen. To pa v konkretnem primeru pomeni, da mora davčni organ v ponovljenem postopku DIN izdati zapisnik v skladu s 140. členom ZDavP-2. To pa hkrati tudi pomeni, da v ponovljenem postopku tožnik tudi ni obremenjen z dokaznimi prekluzijami iz prvotnega postopka DIN.

Vrhovno sodišče RS meni, da določba drugega odstavka 140. člena ZDavP-2, po…