4. alineja tretjega odstavka 3. člena ZDPN jasno določa, da se za prenos nepremičnine po ZDPN (in s tem za transakcijo, ki je predmet obdavčitve s tem davkom) šteje tudi prenos lastninske pravice zaradi priznanja lastninske oziroma solastninske pravice, kot posledice povečanja vrednosti nepremičnine, v skladu z zakonom, ki ureja stvarnopravna razmerja. Predmet obdavčitve so torej dogovori iz drugega odstavka 48. člena SPZ2, kakršnega sta s Pogodbo z dne 19. 3. 2019 sklenila tožnik in Občina A. in nič drugače ni v primeru, ko se investitorji že na začetku investicije dogovorijo za kasnejšo ustanovitev solastninske pravice.

Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku odmere DPN na podlagi davčne napovedi tožnika, pri čemer je davčni organ v celoti upošteval podatke iz davčne napovedi. Zato je prvostopenjski organ lahko ravnal po 81. členu ZDavP-2, po katerem obrazložitev odločbe vsebuje zgolj kratko obrazložitev strankine vloge in sklicevanje na…

Tožnica je ob izplačilu obresti pravilno odvedla davčni odtegljaj in na tak način poravnala davčno obveznost, ki ji jo nalaga ZDoh-2. Naknadno pa je bila podlaga za obdavčitev (pravni posel, tj. nakup bančnih obveznic, iz katerega izhaja zaveza tožnice izplačati obresti) ugotovljena za nično, na podlagi pravnomočne sodbe pa sta stranki pogodbenega razmerja (torej banka kot izplačevalka obresti in kupca obveznic, upravičenca do obresti) vrnili, kar sta na podlagi pogodbe prejeli. To pomeni, da dohodek, katerega značilnost je, da povečuje premoženje oziroma ekonomsko moč davčnega zavezanca, sploh ni nastal oziroma so bili vzpostavljeni povratni učinki v smislu, da se premoženjsko stanje davčnih zavezancev ni spremenilo. Z davčnega vidika je (pravnomočna) sodba pomembna zato, ker je z ugotovitvijo ničnosti odpadla pravna podlaga za obdavčenje, in to z učinkom za nazaj (ex tunc).

Če se torej zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s…

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je mogoča uporaba četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 v primeru, ko davčni organ ugotovi sicer pravnoformalno pravilno izveden odkup lastnih poslovnih deležev (skladno s pravili ZGD-1), z nastalimi pravnimi in ekonomskimi posledicami, vendar pa je na podlagi dejstev in okoliščin mogoče ugotoviti objektivne okoliščine, ki kažejo, da so davčni zavezanci s tako umetno ustvarjenimi pravno-poslovnimi odnosi bodisi zlorabili bodisi pa se izognili predpisom, ki sicer dopuščajo sklepanje takšnih pravnih poslov?

Če se upravni akt odpravi s pravnomočno odločbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva (ex tunc), s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljenega akta, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem postopku še ni odločeno. Pravni položaj stranke je torej takšen, kot da v konkretni upravni zadevi sploh ne bi bila izdana odločba in posledično davek ne bi bil nikoli odmerjen. To pa v konkretnem primeru pomeni, da mora davčni organ v ponovljenem postopku DIN izdati zapisnik v skladu s 140. členom ZDavP-2. To pa hkrati tudi pomeni, da v ponovljenem postopku tožnik tudi ni obremenjen z dokaznimi prekluzijami iz prvotnega postopka DIN.

Vrhovno sodišče RS meni, da določba drugega odstavka 140. člena ZDavP-2, po…

Ključna pogoja za izdajo sklepa o zavarovanju sta verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti, kar mora davčni organ v skladu s tretjim odstavkom 111. člena ZDavP-2 ustrezno obrazložiti v sklepu o zavarovanju. Napačno je zato tožbeno stališče, da bi moral davčni organ ugotavljati nadaljnje objektivne okoliščine, s katerimi bi utemeljeval pričakovanje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. V tem delu je prišlo do zakonske spremembe, na podlagi katere davčnemu organu v primeru davčnega dolga, ki presega 50.000,00 EUR, ni treba več izkazovati dejanj davčnega zavezanca, s katerimi odtujuje, skriva ali drugače razpolaga s premoženjem (subjektivna nevarnost). Davčni organ v primeru, ko dolg dosega zakonsko določen znesek, nima diskrecijske pravice oziroma pravice prostega preudarka, da sam odloča, ali bo zahteval zavarovanje ali ne.

Odprava upravnega akta učinkuje za nazaj (ex tunc), to pomeni, da se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale. Postopek je ponovno odprt in vsi subjekti v postopku lahko (ponovno) uveljavljajo vse svoje procesne pravice. Četudi bi Vrhovno sodišče sledilo predlogu drugega pritožnika in pritožnice ter ugotovilo nezakonitost odločitve sodišča prve stopnje, da se njuni tožbi zavržeta, glede na siceršnjo odločitev sodišča prve stopnje o odpravi izpodbijanega akta, to ne bi izboljšalo njunega trenutnega pravnega položaja v obravnavanem upravnem sporu. Zato drugi pritožnik in pritožnica nimata pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se njuna tožba zavrže, saj si glede na siceršnjo odločitev sodišča prve stopnje svojih pravnih položajev v obravnavanem upravnem sporu v nobenem primeru ne moreta več izboljšati.

Pritožba prvega pritožnika zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe drugega…

Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

Do vprašanja, na katere dokaze se v davčnem postopku lahko opira odločitev davčnega organa, se je opredelilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. Izhajalo je iz načela proste presoje dokazov in 73. člen ZDavP-2, po katerem uradna oseba, pooblaščena za vodnje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presodi, katera dejstva je šteti za dokazana. Tudi za davčni (upravni) postopek zato velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi ustrezno vsebinsko presojani.

Sklenitev pogodb o operativnem najemu 11 TC in hkrati tudi prodajnih predpogodb tožnika z družbo B., razveza teh pogodb in sklenitev pogodb o finančnem lizingu tožnika z vmesnim členom, družbo A. (projektno družbo) ter istočasna sklenitev pogodb o operativnem najemu teh TC, ki jih je družba A. sklenila z družbo B., in hkrati tudi prodajnih predpogodb za predmetne TC ter nato tožnikova razveza lizing pogodb z družbo A. in ponovna sklenitev pogodb o operativnem najemu tožnika z družbo B., torej preoblikovanje operativnega najema v finančni lizing preko vmesnega člena, družbe A., predstavlja umetno shemo oz. umeten konstrukt, narejen z glavnim namenom pridobitve davčne ugodnosti. Gre za posle, ki so med seboj povezani, in hkrati gre tudi za usklajeno delovanje vseh udeleženih subjektov pri sklepanju navedenih poslov.

Skladno z 72. členom ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih torej ne gre za postopek na zahtevo stranke. Kolikor pa je temu tako, pa se je davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena ZUP, po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje. Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pa stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila in s tem torej ne bo poseženo v pravni položaj stranke.