Za pravilno pravno kvalifikacijo prejemka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je potrebno ugotoviti, da gre za prejemek, ki je rezultat aktivnosti davčnega zavezanca s ciljem povečanja njegovega premoženja. Ugotoviti je tudi potrebno, da ne gre, za katero izmed vrst dohodka iz 1 do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Sledi presoja, ali gre za katerega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon posebej našteva med drugimi dohodki (od 1 do 10. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2), ali za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Šele po navedeni presoji, pa bi se lahko pojavilo vprašanje, ali je mogoča obdavčitev na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

Davčni organ ni opravil pravne kvalifikacije tožnikovih spornih prejemkov izplačanih s strani Fundacije v letu 2019 ter tudi ni izvedel presoje ali gre za prejemke, ki jih je tožnik dejansko dosegel s svojo…

Sodna praksa je že zavzela stališče, da družbi za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO). Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, tj. povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a (1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe o…

Po presoji sodišča tožnica ne more vložiti samostojne tožbe zoper izpodbijano odločbo, saj je bila le-ta izdana družbi A., d.o.o. kot plačnici davka, ki za naloženo davčno obveznost odgovarja namesto davčnega zavezanca (tj. med drugimi tudi tožnice) po 59. členu ZDavP-2. Ker pa tožnici kot davčni zavezanki zaradi dokončnosti davka, odmerjenega plačnici davka, ne bo na voljo drug postopek, v katerem bi lahko uveljavljala ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja (denimo v postopku odmere dohodnine ali obnove odmere dohodnine), je imela tožnica možnost sodelovati v davčnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ki ga je prvostopenjski organ vodil pri plačnici davka. To možnost je tožnica tudi izkoristila, v postopku družbe A. je imela položaj stranske udeleženke. To pa hkrati pomeni, da se o izpodbijani odločbi lahko sprejme le ena sodna odločitev, saj tako A., d.o.o. kot tožnica izpodbijata isto odločbo prvostopenjskega organa, s katero je bil…

Obrazložitev izpodbijane odločbe ni razkrila razlogov za število dodeljenih točk pri posameznih merilih. Pri nekaterih merilih utemeljitve sploh ni, drugje pa je skopa in mestoma sama s seboj v nasprotju, takšna pomanjkjiva obrazložitev pa ne dopušča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

Odločba, s katero je bil tožnik registriran kot pridobitelj blaga znotraj Unije, je pravnomočna, zato sta tako davčni organ kot sodišče nanjo vezana. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da se lahko posameznik prostovoljno vključi v sistem DDV (tretji odstavek 94. člena ZDDV-1). V tem primeru bi imel tožnik enake pravice in obveznosti kot drugi identificirani davčni zavezanci, vendar se tožnik za to možnost ni odločil. Glede same registracije je v zadevi očitno na relaciji tožnik – tožnikov računovodski servis – davčni organ prišlo do šuma v komunikaciji, vendar pa v tej fazi postopka, ko se presoja zakonitost odmere DDV, okoliščine v zvezi z registracijo tožnika kot zavezanca za DDV niso (več) relevantne. Čim pa je tako, je odločitev, da tožnik nima pravice do odbitka DDV v zvezi s sporno dobavo traktorja, pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločba, s katero je bil tožnik registriran kot pridobitelj blaga znotraj Unije, je pravnomočna, zato sta tako davčni organ kot sodišče nanjo vezana. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da se lahko posameznik prostovoljno vključi v sistem DDV (tretji odstavek 94. člena ZDDV-1). V tem primeru bi imel tožnik enake pravice in obveznosti kot drugi identificirani davčni zavezanci, vendar se tožnik za to možnost ni odločil. Glede same registracije je v zadevi očitno na relaciji tožnik – tožnikov računovodski servis – davčni organ prišlo do šuma v komunikaciji, vendar pa v tej fazi postopka, ko se presoja zakonitost odmere DDV, okoliščine v zvezi z registracijo tožnika kot zavezanca za DDV niso (več) relevantne. Čim pa je tako, je odločitev, da tožnik nima pravice do odbitka DDV v zvezi s sporno dobavo traktorja, pravilna in na zakonu utemeljena.

Dohodnina se ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi kapitala po 15 letih imetništva (prvi odstavek 96. člena ZDoh-2). Tožnik zatrjuje, da je kapital v družbi pridobil v letih 1998 in 2001 ter da je torej do njegove odsvojitve v letu 2017 minilo več kot 15 let, medtem ko tožena stranka trdi, da je tožnik kapital v družbi pridobil v letu 2006, ko se je vpisal v sodni register kot družbenik družbe ter da mu je zato treba od dobička od odsvojitve kapitala obračunati dohodnino, saj je do odsvojitve prišlo v času od 10 do 15 let po pridobitvi kapitala.

Tožnik je kapital, torej delež v tihi družbi, pridobil dne 30. 11. 2006 z vpisom v sodni register. Šele takrat je namreč pridobil vsa upravičenja, ki mu pripadajo iz naslova tega lastniškega deleža in jih prej kot tihi družbenik ni imel.

Ne s pritožbo zoper sklep o izvršbi ne s tožbo v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Zgolj kasnejša sprememba stališča tožene stranke glede razlage materialnega prava ne utemeljuje uporabe izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 88. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). To velja tudi, če je taka sprememba stališča zapisana v obliki pojasnil ali navodil, izdanih s strani pristojnega upravnega organa. Uporaba navedenega pravnega sredstva zaradi kršitve materialnega prava v odmerni odločbi je mogoča tedaj, kadar se z njo zagotavlja pravilna uporaba prava Evropske unije (EU) v skladu s stališči, ki izhajajo iz sodb Sodišča EU. To velja tudi v primeru, da gre za tako utemeljeno kasnejšo spremembo stališča tožene stranke v zvezi z odmero davka na promet nepremičnin.

Občina je javnopravni subjekt, vendar to ne pomeni, da bi lahko zanjo veljal nižji standard glede izkazovanja, da ji bo nastala težko popravljiva premoženjska škoda. Premoženjska škoda, ki bi ji lahko nastala, mora biti primerljiva temu, kar velja za gospodarske subjekte in fizične osebe; ogroziti bi morala torej njeno delovanje, tj. izvajanje njenih pristojnosti in javnopravnih zadev.

Četudi bi držalo, da bi lahko v nadaljevanju postopka prišlo do tega, da NUSZ sploh ne bi bil odmerjen, bi bila najvišja škoda, ki bi za tožnico nastala 4.535,99 EUR. Zakaj naj bi bilo zaradi takega zneska ogroženo izvajanje njenih nalog tožnica ne pojasni in še manj izkaže. Trditveno in dokazno breme pa je na stranki.

Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnici ne prizna lastnost stranke v pritožbenem postopku odmere NUSZ za leto 2023. Tožnica pa s predlogom za izdajo začasne odredbe zahteva, da se ji prizna status stranke, kar torej presega…