Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je specialna določba. Z njo je samostojno urejeno vprašanje obdavčitve nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb in posledično odmera davka na tej podlagi ne posega v dokončno in pravnomočno odločbo o odmeri dohodnine za posamezno leto. Gre za dva samostojna postopka. Predhodna obnova postopka odmere dohodnine zato ni potrebna. Ugotovitev davčne osnove z oceno je posledica opustitve dolžnega ravnanja s strani zavezanca za davek. Temu logično sledi tudi določa šestega odstavka 68. člena ZDavP-2, po kateri je na zavezancu, da dokaže morebitno nižjo davčno osnovo od ocenjene.

Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je namenjena temu, da se preko posrednih kazalnikov poskuša oceniti višino dohodkov, ki so v določenem obdobju ostali nenapovedani davčnemu organu in posledično neobdavčeni. Poskuša se čim bolj verjetno ugotoviti višino vseh dohodkov, od katerih ni bil plačan davek (pa ne gre za dohodke, od katerih…

Če pravna oseba, ki je bila stranka upravnega postopka, preneha obstajati, ne more imeti več položaja stranke in s tem tožnika v upravnem sporu in je zato tožbo prve tožeče stranke, ki je s končanjem stečajnega postopka in z izbrisom iz sodnega registra nesporno prenehala, potrebno zavreči.

Za priznanje aktivne legitimacije v upravnem sporu ne zadošča zgolj pravni interes osebe, v konkretnem primeru druge tožeče stranke, za drugačno odločitev od odločitve upravnega organa, ki jo želi izpodbijati, temveč mora položaj stranke oziroma stranskega udeleženca najprej doseči in uveljavljati v upravnem postopku. Tega in takšnega položaja pa drugi tožnik v upravnem postopku ni dosegel niti ga ni uveljavljal, temveč se je postopka udeleževal zgolj kot stečajni upravitelj in s tem kot zakoniti zastopnik prve tožeče stranke in ne kot oseba, ki ima interes, da v lastnem imenu in s tem kot zavezanec za odtegnjeni davek in za prispevke sodeluje v postopku, ki…

Objektivne okoliščine so takšne narave, da je na njihovi podlagi mogoče tožniku odreči pravico do odbitka, saj so ugotovljene objektivne okoliščine takšne, da strnjene v celoto kažejo na to, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da gre pri nakupu spornih strojev za transakcije, ki so povezane z goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV. Ob obstoju navedenih objektivnih okoliščin v času nakupa spornih strojev je bilo od tožnika razumno pričakovati, da bo ravnal z ustrezno skrbnostjo in se prepričal o zanesljivosti dobaviteljic strojev oziroma o tem, da ne sodeluje pri transakcijah, ki so povezane z goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV. Ob takšnih okoliščinah pa zgolj preveritev obstoječih davčnih številk in oddajanja obračunov DDV-O tudi po presoji sodišča ne zadošča.

Tožnik trdi, da glede odločbe z dne 20. 2. 2018 ni bil pravočasno obveščen, ampak je bil dolg arbitrarno izkazan z aktom za nazaj. Ta tožbeni ugovor v tem postopku, ki se nanaša na davčno izvršbo, ni upošteven, saj v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Tožbeni očitek, da je davčni organ neupravičeno združil dva izvršilna naslova OPSVZ in OPSVL, ni utemeljen, saj je v izvršilnem postopku možno (in tudi ekonomično) izterjevati več zapadlih neplačanih obveznosti hkrati.

Kot izhaja iz vloge tožeče stranke z dne 29. 3. 2019, tožeča stranka v njej poziva davčni organ, da njen status normiranca po uradni dolžnosti spremeni v status zavezanca, ki ugotavlja davčno osnovo po dejanskih odhodkih, oziroma da ji omogoči popravek obračuna DDPO za leto 2018, in sicer zato, ker za priglašeni način ugotavljanja davčne osnove za leto 2018 ne izpolnjuje predpisanih pogojev. Ne gre torej za priglasitev prenehanja načina ugotavljanja davčne osnove DDPO na podlagi normiranih odhodkov oziroma za prepozno sporočeno odločitev. Zato ni podlage za zavrženje vloge kot vložene po roku na podlagi določb šestega odstavka 382. člena ZDavP-2.

Po določbah 54. člena ZDavP-2 lahko davčni zavezanec v 12 mesecih od poteka roka za predložitev obračuna predloži popravek davčnega obračuna, če pozneje ugotovi, da je davčno obveznost izkazal previsoko ter predloženi popravek obrazloži. Če popravek ni utemeljen, davčni organ popravka ne sprejme…

Dobiček, ki se obdavčuje v obravnavanem primeru, je pozitivna razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (in ne dobiček iz bilance Družbe), kapital pa je v tem primeru tožnikov poslovni delež v Družbi, ki ga je odsvojil (in ne kapital iz bilance Družbe). Ali so preneseni dobički in dobički tekočih let ostali v Družbi v njenem kapitalu v obravnavanem primeru zato samo po sebi ni relevantno. Prav tako pa samo po sebi ni važno, ali je tožnik realiziral dobiček pri osvojitvi ali ne, saj ZDoh-2 v prvem odstavku 99. člena izhaja iz predpostavk o vrednosti kapitala o odsvojitvi, ne pa iz dejansko realiziranih dobičkov.

Ni sporno, da je lastnik poslovnih prostorov tožnik, in ne družbi, katerima je tožnik oddal te prostore v najem in ki sta po navedbah tožnika v te prostore investirali. Zato je subjekt naložitve obveznosti oziroma davčni zavezanec po ZDO lahko le tožnik.

V obvestilu je bil tožnik poučen, da se bo, kolikor sklepa v 15 dnevnem roku ne bo prevzel, štelo, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka 15 dnevnega roka. Glede na to, da tožnik sklepa v navedenem roku ni prevzel, kar izhaja iz prazne vročilnice v spisovnem gradivu tožene stranke, se šteje, da je nastopila fikcija vročitve.

Odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pomeni davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi predpisi. Stranki davčnopravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa.

V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu ZLS pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi.

Ob spornem dejstvu glede davčno priznanih odhodkov bi moralo Upravno sodišče odločitev o tem, katere dokaze bo izvedlo in katere ne, sprejeti na sami glavni obravnavi, na kateri bi tudi izvedlo dokaze. Dokaznega predloga za zaslišanje revidenta tako ne bi smelo zavrniti (ne iz vsebinskih ne iz formalnih razlogov) na seji, niti na njegovo zavrnitev ne bi smelo vezati odločitve o obstoju izjeme za odločanje brez glavne obravnave po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tudi če je bil navedeni dokazni predlog podan prepozno (revident v reviziji ne trdi, da bi ga podal že v postopku izdaje upravnega akta, kot tudi ne, da bi šlo za dovoljeno tožbeno novoto), v okoliščinah obravnavanega primera pogoji za odločanje brez glavne obravnave niso bili izpolnjeni.