V davčnem postopku se praviloma izterjujejo vse izvršljive davčne obveznosti ne glede na to, da odločbe, s katerimi so bile odmerjene, zaradi teka pritožbenih ali sodnih postopkov še niso postale pravnomočne.

Ugotovitev v inšpekcijskem zapisniku, da so bila tožniku izplačana denarna sredstva, od katerih ni bil plačan davek, predstavlja zadostno podlago za izdajo sklepa o obnovi postopka po 89. členu ZDavP-2.

Davčnega dolga, ki je nastal zaradi neplačevanja akontacij iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti, ni mogoče odpisati, dovoliti pa tudi ni mogoče obročnega plačila.

Tožnik je zahtevo za vračilo plačanih obveznosti vložil pred uveljavitvijo ZDavP-2,prvostopna odločba, s katero je bilo o njej odločeno, pa je bila izdana dne 16. 1. 2008. Pred tem, to je ob pričetku uporabe ZDavP-2 (dne 1. 1. 2007), je bil postopek v teku. Zato je glede na določbe 418. člena ZDavP-2 (1., 2. in 3. odst.) prvostopni organ pri odločanju pravilno uporabil določbe ZDavP-2. Res je sicer, da je tožnik dne 7. 7. 2005 vložil pritožbo zaradi molka organa, vendar je namen pritožbe zaradi molka upravnega organa in tudi tožbe v smislu določb 28. člena ZUS-1, izdaja upravnega akta o zahtevi stranke in je v tem primeru postopek glede vsebinskega odločanja še v teku.

Obresti od preveč odmerjenega davka ali neupravičeno odmerjenega davka obravnava 99. člen ZDavP-2, ki v 1. odstavku določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila davka, ki se obračunajo v skladu s 96. členom…

Na zakonitost izpodbijane odločbe ne morejo vplivati nova dejstva in novi dokazi, ki niso bili navajani oziroma predlagani v upravnem postopku, če je stranka imela možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta.

Z določbo 8. odstavka 371. člena ZDavP-2 je avčnim zavezancem, pri katerih se davčna osnova za tekoče davčno obdobje razlikuje od davčne osnove za predhodno davčno obdobje, omogočeno, da od davčnega organa zahtevajo spremembo višine akontacije. Davčni zavezanec, ki želi doseči spremembo višine akontacije, mora slediti zakonski določbi, po kateri se zahtevo vloži najmanj 30 dni pred dospelostjo obroka akontacije in priložiti predpisana dokazila, ki dokazujejo spremembo ocene davčne osnove. S tem se izkaže, da z ureditvijo, po kateri davčni organ ne more odobriti odloga in obročnega plačevanja za akontacije davka, kot izhaja iz 4. odstavka 102. člena ZDavP-2, davčnim zavezancem, pravica, da plačajo akontacijo davka od realne davčne osnove, ni kršena.

Glede služenja vojaškega roka v izvorni državi tožnika obstajajo splošne sistemske pomanjkljivosti, ker lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in ker morajo vse osebe, ki služijo vojaški rok, prisilno delati tam, kjer jim je določeno, in ne tam, kjer bi same želele. Vendar pa je takim pomanjkljivostim izpostavljeno celotno prebivalstvo, torej ne glede na osebne okoliščine, raso, spol, vero, narodno pripadnost ali pripadnost določeni družbeni skupini, saj tožnik ne navaja, da bi bil na prisilnem služenju vojaškega roka iz razloga, ker bi bile pri njem podane take osebne okoliščine. Za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca mora biti kumulativno podanih več elementov in pri tožniku niso podani razlogi preganjanja (pripadnost določeni skupini ljudi) in že zaradi tega mu ni mogoče priznati statusa begunca.

Splošna sistemska pomanjkljivost v izvorni državi, ki je po mnenju sodišča v tem, da lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in da…

Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi 131. člena in 1. točke 138. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z določbo drugega odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

Ker so bile v obravnavanem primeru odmerne odločbe odpravljene in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek in odločitev, to pomeni, da o tožnikovi obveznosti plačila carinskega dolga sploh še ni bilo odločeno. Ob takem pravnem stanju stvari pa je že potekel petletni rok od nastanka carinskega dolga.

Iz listin v upravnih spisih izhaja, da se je blago ob prijavi v postopek sprostitve v prost promet že nahajalo na carinskem območju RS, zato ni bil izpolnjen pogoj za carinsko oprostitev po 1. členu Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu, to je, da se je blago dejansko izvozilo in prodalo iz obmejne cone Trsta.