Iz spisov sledi, da so bili gotovinski dvigi denarja s TRR družbe nesporno opravljeni. Spora tudi ni o tem, da evidentiranje dvigov v poslovnih knjigah omenjene družbe ni izkazano, ne v postopku DIN in tudi ne v postopku obnove. Iz podatkov, zbranih v postopku DIN in v obnovljenem odmernem postopku, pa je razvidno, da je zadevna sredstva s TRR družbe dvigal tožnik, saj je bil v času od 27. 8. 20214 do konca leta 2014, in s tem v času, ko so bili dvigi opravljeni, edini pooblaščen za dvige denarja pri banki. To namreč sledi iz podatkov, pridobljenih od B., d.d., konkretno iz tam deponiranih podpisov za družbo A. in kar med strankama niti ni sporno. Zato tožnik z zanikanjem svoje aktivne vloge pri obravnavanih dvigih in pri prejemu denarja ne more biti uspešen.

Po presoji sodišča roki za predložitev poslovnih listin, ki jih je določil davčni organ, niso bili prekratki oziroma so bili na tožničin predlog podaljšani, zato njena pravica do izjave v postopku ni bila kršena. Tožnica davčnemu organu ni predložila listin, s katerimi bi dokazno podprla zatrjevane poslovne dogodke.

Tožnica tudi po dodatno izvedenem dokaznem postopku ni uspela dokazati obstoja posojil niti domnevnega plačila pogodbene kazni s strani B. B., s tem pa ni dokazan obstoj terjatev, ki so bile kompenzirane decembra 2017. Posledično je bila s kompenzacijo družbeniku zagotovljena korist, ki jo je davčni organ pravilno obdavčil kot prikrito izplačilo dobička v skladu s 7. točko 74. člena ZDDPO-2 in z 90. členom ZDoh-2.

Pač pa je sodišče kot verodostojno ocenilo pričanje A. A. v delu, ki se nanaša na plačilo več računov za tožnico, s čimer naj bi družbenica tožnici posodila svoja sredstva, ki jih je v letu 2017 kompenzirala…

Prvostopenjski organ in toženka sta zavzela nepravilno stališče, da gre pri odmeri akontacije davka od dohodka iz dejavnosti v postopku davčnega nadzora v razmerju do letne odmere dohodnine za odločitev o predhodnem vprašanju ter s tem za obnovitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča pa izhaja, da je odmera akontacije dohodnine sicer samostojna pravna celota in je predmet drugega postopka, kar pa še ni zadosten razlog za opredelitev te odločitve kot odločitve o predhodnem vprašanju, na katero bi bil davčni organ pri odmeri letne dohodnine vezan.

Obrazložitev izpodbijane odločbe ne daje odgovora na dilemo, ali je med količinami tudi odpadna embalaža, za katero velja izjema po drugem odstavku 36. člena Uredbe o ravnanju z odpadno embalažo. Ne da se razbrati, ali so te količine vključene ali izključene; ali jih zbrana odpadna embalaža, to je 352,22 tone, obsega. Povedano pomeni le eno: odločbe ni mogoče preizkusiti. Slednje predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP; tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Izostanek obrazložitve ne dopušča tehtanja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

Namen odprave dvojnega obdavčenja z metodo omejenega odbitka, ki ga določa Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, je v tem, da se slovenskemu rezidentu pri odmeri dohodnine od dohodka, od katerega je bil v tujini dejansko plačan dokončen davek, ta davek v Sloveniji prizna v višini, ki je enaka vsoti v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki pa ne sme presegati v Sloveniji izračunenega zneska dohodnine na letni ravni. V Sloveniji priznani davek pa je enak v tujini plačanemu davku le, če predstavlja vsoto v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki se v Sloveniji vštevajo v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, ob upoštevanju omejitve, da vsota tako priznanega odbitka ne sme preseči v Sloveniji odmerjenega zneska dohodnine.

Preko formalnopravne prodaje poslovnih deležev in ob sodelovanju prav za ta namen ustanovljene tožeče stranke, ki so jo lastniško in upravljalsko obvladovali, so družbeniki družbe A. ustvarili shemo, ki jim je omogočila neobdavčeno izplačilo dobička in s tem dosegli davčno ugodnost, ki nasprotuje cilju, ki ga zasleduje davčna zakonodaja.

Iz spisov jasno sledi, da v obravnavanem primeru ne gre za isto zadevo kot v zadevi št. DT 4210-4842/2018, na katero s sklicuje tožeča stranka, temveč da gre za dva, med seboj ločena oziroma samostojna postopka. V zadevi, na katero se tožnica sklicuje, gre namreč za odmero letne dohodnine, medtem ko gre v konkretnem primeru za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti in je torej vrsta davka in s tem predmet odločanja v navedenih zadevah različen.

Na ničnost posla in fiktivnost računa se je po neprerekanih navedbah tožene stranke začela sklicevati šele v davčnem postopku, ko je ugotovila, da ji grozi davčna obveznost. Takšno ravnanje tožnice pa je po presoji sodišča v opreki z načelom vestnosti in poštenja, ki zavezuje stranke postopka, in ki zato ne more biti deležno sodnega varstva. Stranka namreč s sklicevanjem na to, da njeno preteklo ravnanje, ki nasprotuje njenim trenutnim prizadevanjem, ni bilo pravno pomembno, ne more (ne sme) uspeti. Nihče si…

V zakonskih določbah ni videti podlage za odločitev o “neuvedbi” postopka davčne izvršbe in s tem za sklep, ki bi lahko nadomestil že izdani sklep o izvršbi. Zakonska podlaga za tovrstno ukrepanje tudi ni razvidna iz obrazložitve sklepa. Tožena stranka sicer v svojih razlogih navaja, da opisani način odločitve izhaja iz določb ZDavP-2, ne pove pa, kako in katerih. Sodišče zato razlogom davčnih organov ni moglo slediti, temveč je sledilo navedbam tožeče stranke o umanjkanju pravne podlage za izpodbijani sklep ter ga v posledici, iz razloga bistvene kršitve določb postopka, odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči.