V izreku je prvostopenjski organ le delno povzel prvi odstavek 19. člena Uredbe o odpadnih nagrobnih svečah ter se skliceval na predpisane deleže prevzemanja odpadnih nagrobnih sveč pri izvajalcih javne službe zbiranja in upravljavcih pokopališč. Iz izreka pa določno ne izhaja, od katerih izvajalcev javnih služb in upravljavcev pokopališč mora tožnica zagotoviti prevzem in obdelavo odpadnih nagrobnih sveč ter v kakšnih količinah. Izrek izpodbijane odločbe je zato v nasprotju z določbo šestega odstavka 213. člena ZUP, saj vsebuje le reference na pogoje predpisa.

Tožnik je od dveh svojih družbenikov po Pogodbi o odsvojitvi poslovnih deležev odkupil dva poslovna deleža in za deleža v letu 2017 izplačal kupnino v znesku 770.000,00 EUR. Šlo je torej za eno prodajo vsakega družbenika družbi, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožnik pridobil lastna poslovna deleža, družbenika pa pravico do izplačila kupnine. Čeprav je mogoče pritrditi razlogom v izpodbijani odločbi in toženi stranki, da tudi po sklenitvi spornega pravnega posla v družbi tožnika ni prišlo do bistvenih sprememb v razmerju med tožnikom in družbenikoma, nakup lastnega poslovnega deleža sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.

Četrti odstavek 41. člena ZDoh-2 tožnici daje pravico do znižanja davčne osnove za v tem členu določene dejanske stroške, pogojevanje te pravice z roki iz prvega in drugega odstavka 289. člena ZDavP-2 pa v okoliščinah tega primera privede do tega, da tožnica ni v enakem položaju z davčnim zavezancem, ki to pravico pridobi v postopku ugovora zoper informativni izračun, torej v postopku, ko s strani davčnega organa že v informativnem izračunu prejme informacijo o davčni obravnavi dohodka.

Izplačilo kupnine za nakup lastnega poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo samo po sebi ne pomeni nedovoljenega davčnega izogibanja obdavčitvi izplačila dobička družbenikom. Zakon v trenutku nastopa davčne obveznosti ni določal obdavčitve po pravilih obdavčevanja dividend, kar pa bi zakonodajalec, če je želel drugačno obdavčevanje izplačila kupnin za odkup lastnih poslovnih deležev v d.o.o., skladno z zahtevami Ustave, moral izrecno določiti.

Eden od namenov ZZUSUDJZ je bil zagotovitev delovanja posameznih državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (1. člen ZZUSUDJZ). Če je bilo nujno za učinkovito izvajanje oblasti, ki je omogočila, da se je dosegel ta cilj, se roki niso prekinili. Finančna uprava tega tožeči stranki (oziroma krogu določenih oseb, ki jim je tožeča stranka pripadala) ni sporočila (peti odstavek 6. člena ZZUSUDJZ). To tudi ni bilo vidno iz same vsebine, narave oziroma vrste upravne zadeve.

Sodišče sodi, da je tudi strošek transporta blaga do prevzemnega mesta, vključno s stroški plačila blaga na prevzemnem mestu, mogoče šteti za strošek dostave, kar v upravnem postopku in tožbi uveljavlja tožnica.

Kot izkazuje spisna dokumentacija, se je v obravnavani zadevi upravni postopek izdaje gradbenega dovoljenja začel na podlagi zahteve, ki jo je 25. 5. 2018 vložil investitor. Ta je zatem 27. 2. 2023 zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja umaknil. Prvostopenjski organ je zato 3. 3. 2023 s sklepom postopek za izdajo gradbenega dovoljenja ustavil (A17). To pa pomeni, da v tem primeru v skladu z določbo šestega odstavka 114. člena ZUP vse stroške, ki so nastali do ustavitve postopka, trpi investitor. Sodišče je moralo zato že iz tega razloga prvostopenjski sklep v II. in III. točki izreka odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo v tem obsegu na podlagi četrtega odstavka tega člena vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Pri tem je nepomembno, ali je bila odločitev o tem, kdo trpi stroške izvedenke, v trenutku odločitve drugostopenjskega organa z odločbo z dne 8. 1. 2021 vsebinsko pravilna. Odločitev o stroških upravnega postopka…

V postopku pred organom, ki je pristojen za izvensodno poravnavanje sporov je možna dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Dovoljenje, ki ga je tožnici izdala FURS, torej tožnice ne pooblašča za storitev “carinskega posredovanja” oziroma za izvajanje carinske kontrole. Po 121. členu Ustave lahko namreč pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave le z zakonom ali na njegovi podlagi. Podlaga je lahko tudi evropska uredba, saj je ta predpis na podlagi 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije zavezujoč v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Vendar pa FURS ni izdala pravnega akta, s katerim bi v skladu s členom 185 Carinskega zakonika dovolila, da njene naloge carinske kontrole opravlja tožnica. O tem, da tožnica te naloge izvaja, namreč govori zgolj Navodilo. Navodilo FURS pa ni predpis niti upravni akt. Zato ni veljavna podlaga za obračunavanje stroškov, ki so ji nastali v zvezi s carinsko kontrolo oziroma za “postopek preverjanja; e-poslovanje”.

Tožnica tako kontrole podatkov v poštni dokumentaciji…

Tožnica je tako v odgovoru na poziv na izjasnitev pred izdajo izpodbijane odločbe, kot tudi v tožbi utemeljeno opozarjala, da lahko sodišče v postopku razveze zakonske zveze, hkrati s samo razvezo zakonske zveze, odloča tudi o preživljanju zakonca in o ureditvi stanovanjskega varstva zakonca. Glede tega tožbenega ugovora sodišče ugotavlja, da tožena stranka v konkretnem primeru, ko je tožba že vložena in že razpisana glavna obravnava, v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnila, katera okoliščina po njenem mnenju kaže na dejstvo, da je tožničina prošnja za odobritev BPP očitno nerazumna, glede na določbo 98. člena DZ v zvezi z določbo tretjega odstavka 85. člena ZNP-1. Kjer je izrecno določeno, da sodišče s sklepom iz prejšnjega odstavka odloči tudi o preživljanju zakonca in o ureditvi stanovanjskega varstva zakonca, če je bil v postopku tak predlog podan. Posledično je ostala izpodbijana odločba očitno nezadostno obrazložena, zaradi česar se…