Skladno z 72. členom ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih torej ne gre za postopek na zahtevo stranke. Posledično se je prvostopenjski davčni organ pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena ZUP, po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje. Izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah ali o obveznostih oziroma pravnih koristih tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Izpodbijani sklep pa tudi ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan v smislu 5. člena ZUS-1, saj se z izpodbijanim sklepom ustavljeni postopek, ni začel na zahtevo tožnika. Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pa stranka…

Vendar pa, glede na to, da se tožniku davek nalaga, ker bi moral ob prodaji vozila kupcu na podlagi izdanega računa obračunati DDV po splošni shemi, tj. po stopnji 22 %, bi bil davčni organ moral najprej jasno ugotoviti, da je bil tožnik kot samostojni podjetnik tisti, ki je zadevno vozilo prodal kupcu. Teh ugotovitev pa v izpodbijani odločbi niti v drugostopenjski odločbi ni. Glede tretjega in četrtega avtomobila pa se z izpodbijano odločbo kot subjekt, ki je avtomobila kupil od nemških prodajalcev, prepozna tožnika kot samostojnega podjetnika in prezre tožnika kot fizično osebo. V izpodbijani odločbi podlaga za takšen zaključek ni jasno opredeljena, tj. ni jasno, ali se tožniku očita obstoj subjektivnega elementa ali pa uporaba navideznih poslov oz. zloraba drugih predpisov ali kaj tretjega. V izpodbijani odločbi se navaja zgolj, da tožnik lahko preprodajo vozil opravlja le v okviru registrirane dejavnosti in ne kot fizična oseba, sicer…

Po presoji sodišča je toženka pravilno uporabilo materialno pravo, konkretno 1. točko tar. št. 33 OT. Ta določa, da se nagrada za sestavo predloga za začetek prisilne poravnave ter za uvedbo stečaja in ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka odmeri po 1. točki tar. št. 18 OT ob upoštevanju vrednosti oziroma zneska, za katerega je dolžnik prezadolžen. V skladu s sodno prakso je treba s prezadolženostjo iz prve alineje 1. točke tar. št. 33 OT razumeti prezadolženost v smislu terjatve konkretnega upnika in ne celotnega dolga.

Direktor tožnika je vodil podjetje kot manager in obenem opravljal delo iz dejavnosti tožnika, pri tožniku pa ni bil zaposlen in da za opravljeno delo ni prejel neposredno plačilo od tožnika, ampak preko izdanih računov samostojnega podjetnika po sklenjenih dveh pogodbah o poslovnem sodelovanju. Po presoji sodišča je davčni organ v zvezi z obdavčitvijo dohodkov direktorja utemeljeno izhajal iz načela ZDavP-2, po katerem se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini, za kar ima podlago v 5. členu ZDavP-2, ter iz pravila iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, po katerem se z zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi davčnih predpisov. Davčni organ in toženka ugotavljata, da sta bili pogodbi o poslovnem sodelovanju med tožnikom in podjetnikom sklenjeni z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost za delo direktorja oziroma z namenom…