Sodišče pa v zvezi z navedbami tožnika, da je sklep nezakonit, izpostavlja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika.

Sodišče še izpostavlja, da je pravilno tudi stališče upravnega organa, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana.

Izpodbijan je sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

Kadar se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov tudi plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti.

Delodajalce, ki se v Avstriji štejejo za državo, politično enoto, lokalno oblast ali organ lokalne uprave, določa avstrijska nacionalna zakonodaja, od tovrstne opredelitve pa je odvisna pravica do obdavčitve dohodka iz zaposlitve glede na določbe Konvencije. Slednje pa mora upoštevati tudi finančni organ pri odmeri akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve.

V postopku davčne izvršbe zavezanec za davek ne more vplivati na vrstni red poplačila davka. Navedeno pravilo tako pomeni, da znotraj posamezne vrste davka zavezanec ne more sam določati vrstnega reda plačil in torej ne more doseči prednostne poravnave pozneje dospele obveznosti te vrste davka.

Pri spornem plačilu ne gre za plačilo imetnika ODRF v zameno za rabo radijske frekvence, saj je to plačilo urejal osmi odstavek 60. člena ZEKom-1, ampak gre za plačilo oziroma pristojbino, ki je bila po ZEKom-1 namenjena za delovanje agencije.

Pristojbina iz prvega odstavka 60. člena ZEKom-1 po vsebini ustreza upravni pristojbini iz 12. člena Direktive o odobritvi (oziroma člena 16 Direktive EECC), pristojbina iz osmega odstavka 60. člena ZEKom-1 pa pristojbini za pravice uporabe in za pravice do vgradnje naprav iz 13. člena Direktive o odobritvi (oziroma člen 42 Direktive EECC).

Sorazmernost pokrivanja stroškov za delovanjem agencije, tj. za zagotavljanje njenih storitev v zvezi z izdajanjem ODRF, upravljanjem frekvenčnega spektra in nadzorom nad izvajanjem dodeljenih pravic, ni v neposredni povezavi s tem, v katerem obsegu posamezni operaterji uporabljajo oziroma ne uporabljajo dodeljene ODRF oziroma ali so pri tem moteni.

V primeru, da je davčni zavezanec rezident Slovenije in se kot tak obdavči v Sloveniji, se za obdavčitev uporabi slovensko materialno pravo.

Davčni organ je po presoji sodišča ravnal skladno z določbami materialnega prava, ko je dohodek tožnika iz tega naslova, kljub temu, da je njegova obdavčitev v Avstriji drugačna od obdavčitve v Sloveniji, obravnaval kot regres oziroma dohodek primerljiv regresu in ga obdavčil na enak način, ko če bi tožnik regres v tej višini prejel pri slovenskem delodajalcu.

Dejstvo, da je tožnik v Avstriji iz naslova plač zaradi avstrijske zakonodaje plačal višji davek, kot bi ga v primeru, da bi dohodek prejel v Sloveniji, ne predstavlja neenake obravnave.

Strošek končnega odjemalca za porabo električne energije predstavlja celotni znesek, ki ga je končni odjemalec plačal za porabljeno električno energijo (z izjemo stroškov prekomerne prevzete jalove energije), kar vključuje tudi DDV.

Odmera akontacije dohodnine od pokojnine, ki jo je tožnik prejemal od tujega izplačevalca, ni skladna s temeljnimi načeli davčnega postopka (to je načelom davčne pravičnosti, načelom materialne resnice ter načelom sorazmernosti), ki jih je pri odmeri davkov dolžan upoštevati davčni organ. Za odločitev v obravnavani zadevi je namreč bistveno, da je organ ob izdaji izpodbijane odločbe razpolagal z vsemi podatki, ki so ključni za ugotovitev tožnikove pričakovane dohodninske obveznosti na letni ravni. Te podatke (o predvidenih skupnih dohodkih zavezanca, prejetih od posameznih izplačevalcev) mora davčni organ upoštevati že pri odmeri akontacije dohodnine med letom. V času izdaje izpodbijane odločbe je namreč davčni organ lahko vnaprej z zadostno stopnjo verjetnosti predvidel, da tožnik tudi v letu 2020 (tako kot v preteklih letih) glede na svoje redne in pričakovane dohodke dohodnine na letni ravni ne bo dolžan plačati.

Menjalni tečaj, po katerem se preračuna glavnica pravdnih stroškov iz hrvaških kun v eure, je določen z Uredbo Sveta (EU) 2022/1208 z dne 12. julija 2022 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 glede menjalnega razmerja eura za Hrvaško in na njeni podlagi sprejetimi predpisi Republike Hrvaške, torej javno objavljen, dostopen in vsakomur znan, zato je tako določena obveznost plačila glavnice pravdnih stroškov v hrvaških kunah povsem določljiva. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti se lahko v tem primeru določi na podlagi pravnih pravil in javno dostopnih podatkov, zato je tudi obrestni del izreka hrvaške prvostopenjske sodbe določljiv.

V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.