Po ustaljeni sodni praksi SEU je davčni organ tisti, ki mora pravno zadostno dokazati objektivne elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je davčni zavezanec storil goljufijo na področju DDV ali da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, navedena v utemeljitev pravice do oprostitve, povezana s takšno goljufijo.

Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.

Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev…

Davčni organ lahko odmeri davek na drugačni pravni podlagi, kot izhaja iz sklenjenih pravnih poslov, oziroma upoštevaje drugo pravno obliko dohodka, ki ga je prejel samostojni podjetnik, samo, če predhodno ugotovi, da gre za katerega od primerov nedovoljenega ravnanja in zato lahko uporabi svoja pooblastila iz 74. člena Zakona o davčnem postoku (ZDavP-2) (ali drugega izrecnega pooblastila, ki ga določi zakon).

Če gre za nedovoljen pravni posel (drugi odstavek 74. člena ZDavP-2), ki ga je samostojni podjetnik sklenil za vodenje družbe z omejeno odgovornostjo, se dohodek obdavči, kot da gre za dohodek iz delovnega razmerja na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2.

Nedovoljeno davčno izogibanje ne more biti utemeljeno le na okoliščini, da je samostojni podjetnik kot samozaposlena oseba opravljal delo za družbo z omejeno odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in direktor. Tudi v primeru ugotovljenega…

V obravnavanem primeru je predlagatelj Vrhovnemu sodišču predlagal dopustitev revizije zoper sodbo, s katero je Upravno sodišče ugodilo njegovi tožbi, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu tožene stranke v ponovni postopek. Ker je učinek takšne odločitve, da izpodbijane odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, za katero je predlagatelj v upravnem sporu zatrjeval, da posega v njegove pravice, ni več (peti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), si predlagatelj z revizijo ne more izboljšati svojega trenutnega pravnega položaja.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali mora biti v primerih, ko je predmet davčne obravnave več pravnih poslov oz. umetna shema, in davčni organ za nekatere od poslov v shemi ugotovi, da so navidezni oz. simulirani, za druge posle pa, da so zlorabljeni, so pa vsi skupaj sklenjeni z namenom pridobitve davčne ugodnosti, za zakonito odločitev skup teh poslov opredeljen bodisi po tretjem bodisi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2?

Za postopek davčne izvršbe je bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Glede na to, da z izvršilnim naslovom tožniku naložena terjatev globe ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

Davčni organ je ugotovil resnično dejansko stanje in je v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Svojo odločitev je tudi jasno obrazložil in utemeljil razloge za sprejeto odločitev. Akt, izdan v upravnem postopku, je ustrezno obrazložen, tako da ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do pravnega varstva.

Tožbene navedbe, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene določbe Ustave, EKČP, ZDavP-2 in ZUP, so nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm. V pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi tožnik nima možnosti ugovora zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe, druge ugovore zoper izdani sklep o izvršbi pa je tožnik podal in jih je tako toženka kot sodišče obravnavalo.

V postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev mora toženka svojo odločitev obrazložiti na takšnem nivoju, ki omogoča, da se stranka seznani z vsemi tistimi razlogi, ki so vplivali na odločitev.

Obrazložitev toženke je nelogična in nejasna, kar onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti njene odločitve o tem, da se tožničina operacija ne izbere v sofinanciranje. Ustrezna obrazložitev, ki obsega vse razloge za sprejeto odločitev, mora izhajati že iz samega akta.

Občina sme po 218. c členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) za namen odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zbirati in obdelovati le podatke katastra stavb, kar pomeni, da nima tudi pooblastila za zbiranje in obdelavo podatkov o najemnih pravnih poslih, saj se ti podatki ne vodijo v omenjeni evidenci. Za to, da bi lahko občina (na kakršenkoli način) zbirala in nato za svoje potrebe v svojih evidencah obdelovala podatke o najemnih pravnih poslih, bi morala obstajati jasna in določna zakonska podlaga (drugi odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije (URS)). To pomeni tudi, da teh podatkov nima pravice zbirati na druge načine, še najmanj tako, da njihovo predložitev zahteva od zavezancev. Mestna občina Ljubljana je torej s tem, ko je z drugim odstavkom 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Ljubljana (Odlok) lastnikom nepremičnin na svojem območju naložila obveznost sporočanja teh okoliščin, presegla ustavna…

S sprejemom ponudbe je pogodba o prodaji zadevnega zemljišča sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote. Ker je prizadeta stranka v času teka roka za sprejem ponudbe obvestila upravno enoto o sprejemu ponudbe za zadevno zemljišče, se šteje, da je s trenutkom, ko je upravna enota prejela njeno izjavo o sprejemu ponudbe, pogodba med strankama sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote. Tako ponudba, dana na podlagi določb ZKZ (javna objava ponudbe), ponudnika veže ves čas do izteka roka sprejema ponudbe in ponudnik svoje vezanosti na ponudbo ne more izključiti, kadar je ponudba v roku za sprejem ponudbe tudi sprejeta. Zato tožnikov umik ponudbe po tem trenutku nima pravnih učinkov in je iz izpodbijanim akotm pravilno zavržen.