Ker tožnik ugovorov glede obstoja terjatve ni uveljavljal pravočasno in na predpisan način (v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 2. 3. 2018), pač pa to uveljavlja v postopku izvršbe, ko že obstoja pravnomočen izvršilni naslov, in to več ni mogoče, zaradi česar jih tudi davčni organ ni upošteval, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je bila s tem tožniku odvzeta možnost do izjave v postopku in do pravnega sredstva.

V obravnavanem primeru se je pravna posledica izpodbijanega akta že uresničila, kar pomeni, da si tožnica v tem upravnem sporu, v katerem s predmetno izpodbojno tožbo predlaga odpravo upravnega akta, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava upravnega akta namreč pomeni vzpostavitev stanja kakršno je bilo pred izdajo upravnega akta, kar pa v obravnavanem primeru že po naravi stvari ni več mogoče, saj je bila tožnica kot priča 6. 11. 2018 že privedena na zaslišanje pred davčni organ.

Tožničin predlog za obnovo postopka ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Tožnica je za obstoj izvenzakonske zveze vedela, vendar tega dejstva v postopku odmere davka na darila ni uveljavljala. Tožnica v postopku tudi ni izkazala utemeljenega razloga, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati že v odmernem postopku. Razlog, ki ga tožnica navaja je, da je neuka stranka in da je davčni organ o tem ni podučil, kar pa po presoji sodišča ne predstavlja opravičljivega razloga. Prav tako nima prav tožnica, da bi moral davčni organ sam, po uradni dolžnosti, v odmernem postopku ugotavljati obstoj izvenzakonske skupnosti.

Odlog ugotavljanja davčne obveznosti pomeni izjemo od siceršnjega pravila in s tem davčno ugodnost, ki se lahko uveljavlja le na zahtevo (priglasitev) zavezanca in na predpisan način, oziroma v roku (za vložitev napovedi) iz petega odstavka 326. člena ZDavP-2, do katerega je v skladu z drugim odstavkom 331. člena ZDavP-2 treba najpozneje vložiti priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Drugačne tožbene navedbe, po katerih ima zavezanec pravico do odloga že na podlagi izpolnjevanja vsebinskih pogojev, so torej neutemeljene.

Tožnik je dolg, ki je predmet izpodbijanega sklepa, poravnal, zato je prvostopenjski organ 13. 9. 2019 izdal sklep DT 4934-129830/2019-2, s katerim je postopek davčne izvršbe, začet zoper tožnika z izpodbijanim sklepom, ustavil iz razloga plačila ter odločil, da se vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe razveljavijo. Tožnik, zoper katerega je bil postopek davčne izvršbe, ki je bil začet z izpodbijanim sklepom, ustavljen, si z odpravo izpodbijanega sklepa (kar tožnik s tožbo uveljavlja) ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun samo po sebi še ne izključuje, da bi bil ta denar v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja. Obsojenci so sami ali po osebah, ki so jim zaupali, gotovino nakazovali na bančni račun zaradi plačila obveznosti po pogodbah o finančnem leasingu, s katerim je družba B. d. o. o., za katero je bilo ugotovljeno, da sploh ni vidneje poslovala niti ni imela prihodkov in lastnega kapitala za plačilo obrokov leasinga, kupovala zemljišča. S tem so denar preko pogodb in nakazil kanalizirali v legalno gospodarsko dejavnost in onemogočali sledenje toku denarja oziroma ugotavljanje njegovega pravega izvora.

Obravnavanje celotnega deliktnega postopanja obsojencev skozi ločene kazenske postopke ni bilo smatrati na način »še enkrat kaznovati storilce«, saj gre ob primerjavi zakonskih znakov kaznivih dejanj po 245. in 212. členu KZ-1 za dvoje popolnoma ločenih dokončanih deliktov, prvega zoper gospodarstvo…