Ni sporno, da je bilo na podlagi podatkov, pridobljenih uradoma in na podlagi prijave premoženja, ki jo je dal tožnik, ugotovljeno, da je tožnik v inšpiciranem obdobju razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki so precej presegli napovedane dohodke. Zato je davčni organ utemeljeno začel postopek odmere davka po citiranem petem odstavku 68. člena ZDavP-2.

Kolikor tožnik dokazil, ki dokazujejo, da je blago iz stvarnega vložka v resnici zapustilo skladišče, nima, tega pa tožnik niti ne zatrjuje, njegove pavšalne navedbe, da je blago prodal in dostavil strankam, da je bil posel realiziran skladno s pogodbami in da je blago kasneje odkupil nazaj, ob tem pa tožnik v postopku tudi ni dokazal, da naj bi bile na blagu opravljene storitve, dogovorjene s pogodbami, ki se nanje sklicuje, tudi sodišče ocenjuje, da njegove trditve niso izkazane.

Glede na ugotovitve dejanskega stanja o navideznih dobavah blaga in storitev, kot tudi ugotovitev glede nepopolnih računov, kot izhaja iz obrazložitve odločbe finančnega organa in toženke, je pravilna odločitev glede nepriznavanja odbitka vstopnega DDV (63. člen v povezavi s 67. členom ZDDV-1), ker ni dokazano, da je bila dobava opravljena, kakor tudi iz razlogov bistveno pomanjkljivih računov (šesta točka prvega odstavka 82. člena ZDDV-1), pri čemer se navedena (ne)ustreznost…

Zadošča pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Ob izdaji začasnega sklepa iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 davčnim organom ni več treba izkazovati pričakovanja, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali preveč otežena, kot se je to zahtevalo pred spremembo, temveč se takšna nevarnost glede na višino pričakovane obveznosti očitno domneva.

V izpodbijani, še ne pravnomočni odločbi, je zaradi zaradi previsoke (70%) uporabljene davčne stopnje izpodbijana odločitev v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča in s tem nepravilno uporabljeno materialno pravo.

Glede na to, da je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo sam predlagal, naj tožnica predloži sporni dokaz, in dokaznega predloga kasneje ni umaknil, je sodišče pravilno upoštevalo ta dokaz kot pravočasen.

Ker skupno premoženje ob zaključku sojenja na prvi stopnji še ni bilo razdruženo, je pravni posel, s katerim je eden od zakoncev brez soglasja drugega razpolagal z nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje, izpodbojen. Na stanje v zemljiški knjigi, po katerem sta bila zakonca solastnika nepremičnine vsak do ½, bi se bil mogel sklicevati le dobroverni tretji.